temni dnevi

Vprašanja na tosemjaz.net.
maca::tsj

temni dnevi

ObjavaNapisal maca::tsj » 16 Dec 2001 21:57

imam en problem za psihologinjo. sem zelo nesamozavesten človek, predvsem od takrat ko so se sošolci nekaj spravljali name (besedno-zelo dolgo). to me je zelo prizadelo in čeprav sem se sedaj že pobrala s tal in zgledam zelo samozavestna, odprta oseba, ki ji nihče ne more do živega, je to čisto nasprotna slika mojega pravega jaza. če me kdo zmerja, se sploh ne znam dobro braniti, ampak kar otrpnem. vsi mi pravijo, da se za vsako stvar preveč sekiram. čeprav sem se počutila že veliko slabše in sem se tole poletje precej spremenila na bolje, včasih vseeno pridejo dnevi, ko ne vem več, kaj storiti, zakaj živeti. tolikokrat se počutim tako osamljena, čeprav v resnici sploh nisem. pred nekaj meseci sem se celo najedla nekih tablet, a sm jih potem k sreči izpljuvala. si želim samo pozornosti ali kaj? tako ne gre več naprej. rada bi bila bolj samozavestna in nočem se sekirati za vsako stvar, ki jo kdo reče o meni. kaj pa druge briga, kakšna sem! a še vseeno - zakaj sem tako šibka v sebi? tako lahko mi je priti do živega... kadar sem žalostna in se počutim osamljeno, se mi je že zgodilo, da sem prižgala cigareto, čeprav sem proti kajenju. ko sem izgubila najboljšo prijateljico (konec prijateljstva), sem se napila. hudo. tako sem šibka! drugi seveda mislijo drugače, ker sploh ne zgledam taka; lahko se z vsemi pogovarjam in... v sebi pa se dušim. preprosto ne morem več. v bistvu pa sploh ne vem, zakaj sem tako zaforstrirana. med poletjem sem imela težave s slabokrvnostjo, srce mi je na vsake toliko časa prehitro bilo; zdravnica je rekla, da so težave bolj psihičnega izvora. mami že tako težim s svojimi težavami, da je že rekla, da me bo peljala k psihiatru. verjetno svoje težave povečam, a...
sem psihično na tleh?
malce zmedeno je tole napisano, upam, da se boste znašli.
LP,
- maca
odgovor svetovalca::tsj

Re: temni dnevi

ObjavaNapisal odgovor svetovalca::tsj » 20 Dec 2001 08:33

Draga maca!

Opisala si misli, ki jih misli po moje prav vsak nasjtnik. Večkrat in po malem. Vmes je kak teden ali mesec bolje, ko vse ni videti tako črno, potem pa spet pride kaka kriza in samozavest, ki je bila prej celo prenapihnjena, naenkrat izgine in se razblini ko milni mehurček. Odraščati je težko, nihče me ne bo prepričal, da je enostavno. Pred prijatelji in prijateljicami se moraš delati trdno in pogumno, pretvarjati se moraš, da te nič ne prizadene, v sebi pa si polna strahov, dvomov in negotovosti. Nikogar ni, ki bi mu smela priznati, da si v resnici mehka, ranljiva, občutljiva, šibka. Vsakdo bi lahko to izkoristil, te izdal ali prizadel, zato vse skrivaš v sebi. Starši gledajo v glavnem na tvoje ocene in na to, da si zdrava. Njim tudi ne moreš reči, da potrebuješ kdaj pa kdaj samo objem in tiho razumevanje, ne pa kup nasvetov in svaril, kaj vse moraš in česa vsega ne bi smela narediti. Starši so sploh problem, ker jim moraš na en način dokazovati, da si odrasla, trdna, zaupanja vredna, da te bodo KONČNO že začeli obravnavti kot sebi enako in te upoštevali, ne pa da te imajo za majhnega nevednega otroka. Kako naj mami in očetu, ki si ju zadnja leta z muko prepričala, da si sposobna imeti svoje mnenje in svoj okus in svoj način življenja in po svoje opremljeno sobo.... kako naj jima zdaj rečeš, da si želiš, da te objameta, da te imata rada, da naj ti svetujeta in te tolažita, ker se počutiš osamljeno in nebogljeno?

Hudo. Težko.

Poglej maca. Ne bo veliko pomagalo če rečem, da bo stvar minila, da moraš samo počakati nekaj let. Čeprav je to res.

Prepričan sem, da tele strani prebira veliko tvojih vrstnikov, ki ti bodo z veseljem postali prijatelji.

Če boš potrebovala pogovor ali rame, da se zjokaš ali zaupno osebo, sem prepričan, da se jih bo tukajle javilo kar nekaj, ki te bodo povsem razumeli. In njih pozivam, da ti pokažejo, da nisi sama. In med tiste, ki smo tukaj zate in s tabo se postavljam najprej sam. Piši mi še kaj!

Pa lep pozdrav in vse dobro v letu 2002,
Iztok Lešer, dr.med.,
specialist psihiatrije