Ovira

Vprašanja na tosemjaz.net.
Peri::tsj

Ovira

ObjavaNapisal Peri::tsj » 07 Nov 2001 15:42

Kako se naj rešim principa, da sem predebela in da zaradi tega ne morem imeti fanta. Bojim se dotikov. Zdi se mi, da vsepovsod z mene visi špeh. Naj povdarim, da je verjetno to povezano z mojo boleznijo. Imela sem anoreksijo. Zdaj sem se zredila in se počutim obupno. Nekaj časa sem bruhala, zdaj pa spet stradam. Vem, da delam veliko napako, vendar tako se veliko boljše počutim. Kaj naj naredim? Kako naj to premagam? Hodim že k psihiatru, vendar kljub temu še vedno to počnem. Bojim se da bom pristala v bolnici.

Peri
Eva::tsj

Re: Ovira

ObjavaNapisal Eva::tsj » 10 Nov 2001 17:29

Draga Peri,
tudi sama imam take težave, vendar mislim, da sem anoreksijo premagala. Kako?

Tudi jaz sem hodila k psihiatru, vendar mi ta ni prav nič pomagal, Šele, ko so me strpali v bolnico, ker bi sicer prav po hitrem postopku umrla, mi je kar čez noč nekaj kliknilo v glavi in začela sem se basati. Z nič na petsto odstotkov. Tako sem spet pridobila težo, s katero sem se lahko kakovostno živela. Vendar takrat sploh nisem še bila zdrava.Grozno sem se počutila, če sem jedla. K temu, da sem ozdravela, me je pripeljala ena sema stvar: ljubezen.Spomnim se večera po prvem sprehodu s svojim sedanjim fantom-takrat še nisva hodila. V zvezek sem napisala, ne da bi razmišljala o tem, kaj pišem:'Hočem živeti, da bom lahko imela rada svojega Jureta.'

Potem sva res začela hoditi in mi sploh ni bilo neprijetno, ko se me je fant dotikal. Vedno, tudi ko nisem z njim, čutim, da sem ljubljena in sprejeta in da je v mojem svetu vse dobro.

Verjemi, ko boš imela fanta zares rada in ko boš čutila, da tudi on ljubi tebe, bodo tvoje težave prešle. Pri ljubljenju te ne bo sram svojega telesa in svoje golote, nanju boš gledala kot na nekaj najbolj normalnega.

Poglej okrog sebe. Kako živijo drugi ljudje? So sproščeni, srečni?Vidiš, da so.Zakaj ne bi mogla tudi ti biti tako srečna in varna sama v sebi? Zakaj se ne ljubiš?Na te odgovore ti ni treba odgovoriti, moraš le živeti in uživati v vsaki stvari, ki se ti zgodi, Ne misli samo nase. Bodi srečna. Svet je lep. Res je lep.
Tvoja Eva
Peri::tsj

Re: Ovira

ObjavaNapisal Peri::tsj » 12 Nov 2001 11:43

Mislim, da bo hospitalizacija edina rešitev. Vedno bolj sem depresivna. Že male stvari me spravijo s tira, želim si samo umreti, ker mi vse gre narobe. Kaj naj nardim?
Peri::tsj

Re: Ovira

ObjavaNapisal Peri::tsj » 12 Nov 2001 11:43

Mislim, da bo hospitalizacija edina rešitev. Vedno bolj sem depresivna. Že male stvari me spravijo s tira, želim si samo umreti, ker mi vse gre narobe. Kaj naj nardim?
odgovor svetovalca::tsj

Re: Ovira

ObjavaNapisal odgovor svetovalca::tsj » 13 Nov 2001 08:11

Draga Peri!

Svojim težavam boš uspešneje kos ob intenzivni strokovni pomoči, ki se mi zdi trenutno najboljša rešitev. Prosi svojega psihiatra ali osebnega zdravnika, naj te napoti na oddelek za zdravljenje motenj hranjenja na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje, Zaloška 29, 1000 Ljubljana (tel. 01 540 2030).

Pusti si pomagati!
Prej ko se odločiš za to, prej boš na poti k okrevanju.

Lep pozdrav,
Iztok Lešer, dr. med., specialist psihiatrije
odgovor svetovalke::tsj

Re: Ovira

ObjavaNapisal odgovor svetovalke::tsj » 13 Nov 2001 08:21

Pozdravljena Peri!

Tvoje pismo je en sam klic na pomoč. Delni odgovor si si že sama postavila, vendar se v strahu in stiski tega ne zavedaš. Občutek debelosti, bruhanje, stradanja, strah pred dotikom in drugi strahovi so povezani in so sestavni del težav motenj hranjenja. Pišeš, da si imela anoreksijo in nič o načinu zdravljenja. Sklepam, da si se samo delno »zdravila«, to je v pridobivanju telesne teže, ki je samo reševanje telesa. Anoreksija ali katerakoli druga oblika prehranskih motenj je predvsem obolenje psihe, duše, je odvisnost, v katero vleče človeka, da bi lažje preživel notranjo stisko. Zdravljenje je celovita obravnava osebnosti, po možnosti s sodelovanjem staršev.

Upam, da si se ob zdravljenju anoreksije učila tudi o odvisnosti od hrane, če ne, si nujno preberi tovrstno literaturo.

Vedi, da si že s tem razkritjem težav pokazala prvi pogum. Razumem Tvoje težave in trenutno stisko, zato Ti predlagam, da poiščeš strokovnjaka s tega področja, kajti vsak psihiater ni vešč tej bolezni.

Ne misli na smrt, še toliko stvari je pred Teboj, le nujno potrebuješ pomoč. Sporoči, od kod si doma, da Ti lahko pomagam z nasvetom, kam in na koga se lahko obrneš. To se da lepo zdraviti doma, le pravo vodstvo potrebuješ.

Zaenkrat si določi glavne dnevne obroke hrane, jih poskušaj počasi pojesti, prenehaj s stradanjem, bruhanjem (če si ga sama izzvala), če Te ob hranjenju sili na bruhanje, se ustavi, nekajkrat počasi globoko dihaj in čez čas spet poskusi s hrano. Če se Ti ustavi, enko poskušaj ob naslednjem obroku hrane. Ob največji stiski pojdi na tek, delaj počepe (četudi skrivaj v WC), pokliči prijateljico za klepet ali se s čim ukvarjaj. Redno dnevno hitro hodi ali pojdi na tek (odvisno od počutja in stanja v katerem si, ne vem si izčrpana, oslabela ali podobno). Iz hrane odstrani sladkarije, zlasti čokolado ali eventuelna sredstva za zmanjšanje teže.

Imaš kakšno zaupno osebo, ki bi Ti lahko bila v pomoč ob krizah?

Sedaj preživljaš velike stiske in zdravljenje traja dalj časa vendar vedi, da se da rešiti in doseči normalno, mirno življenje - verjemi, da je res. Če se boš odločila upoštevati moj začetni nasvet in se Ti kdaj pač česa ne bo posrečilo narediti, si zato ne pripisuj krivde. Nič hudega, bo naslednjič boljše in si zato vseeno dobra.

Oglasi se še, v nekaj stavkih se ne da narediti vsega, je pa veliko za začetek dela.

Želim Ti veliko moči in volje, oboje potrebuješ.

Lepo Te pozdravlja Darinka.
Peri::tsj

Re: Ovira

ObjavaNapisal Peri::tsj » 13 Nov 2001 10:12

Hvala za tako lep nasvet. Bojim se, da v Ptuju, kjer živim, pa niti v Mariboru ni nobenih skupin za samopomoč ali kaj drugega. Je sicer skupina OA, vendar v to ne spadam, ker jaz ne jem tako kot oni. Bila sem že na tej skupini, tako da sem ugotovila, da ni zame. Bojim se, da takšne skupine za samopomoč ali zdravljenje pri psihiatru res niso dovolj. Čutim, da potrebujem kakšnega svetovalca ves čas zraven sebe. Prevečkrat sem sama. Kolikor sovražim, da mi nekdo gleda v krožnik, pa se mi zdi, da bi mi edino to lahko pomagalo. Z odvajali sem skoraj prenehala, vendar sem povečala bruhanje. Zavedam se da delam narobe, a vseeno to počnem. Sovražim se, sramujem se sama sebe. Nočem iti niti v šolo, med ljudi, ker me je sram; po drugi strani pa imam velike cilje, vendar ne prevelike. Rada bi prišla na medicino in vem, da to zmorem. Trenutno moja šola peša, ker velikokrat preveč utrujena, da bi se lahko učila. Zdaj tudi že dva dni nisem šla v šolo, ker se počutim tako nagnusno in me je sram.Imam prijateljice, vendar mi one ne morejo pomagati. Ali niso res tiste čisto prave ali pa zaradi njihove nemoči. Za eno zagotovo vem, da bi mi rada pomagala, ker me vspodbuja, tolaži, ko mi je hudo in me ne obtožuje za ta moja dejanja.
odgovor svetovalke::tsj

Re: Ovira

ObjavaNapisal odgovor svetovalke::tsj » 13 Nov 2001 13:53

Pozdravljena, Peri.

Razmišljam, kako naj Ti v kratkem povem veliko stvari, kar ne gre, vendar so nujne. Poskusila jih bom strniti in odgovoriti s svojo izkušnjo.

Motnja hranjenja v katerikoli obliki je odvisnost. Vzroki za njen nastanek segajo v najzgodnejše otroštvo in so nastali zaradi motenega odnosa ali ravnanja staršev do otroka, kar je vplivalo na njegov nadaljnji čustveni in osebnostni razvoj. Ta razlaga naj zaenkrat zadostuje. Ob tem želim pojasniti, da so to podzavestni mehanizmi in niti slučajno ne kažejo na to, da starši ne bi imeli svojega otroka radi. Veš, večkrat starši v svoji največji ljubezni do otroka nehote naredimo kaj narobe. Ne, ker bi ne hoteli drugače, ampak ker ne znamo vsega. Zatorej jih po tej informaciji niti slučajno ne glej kot krivce, kar boš pozneje v pravi terapiji skupaj z njimi spoznala. V začetku je vse samo novo, nenavadno, povzroča jezo, užaljenost ali sram kogarkoli v tej povezavi.

To sem Ti razložila v upanju, da boš lahko počasi razumela, da je v zdravljenje potrebno vključiti starše, vsaj za mladostnike. Odrasli smo se morali pač sami reševati, ker ni bilo možno vključevati drugih. Zato Ti pišem iz osebne izkušnje. Uspela sem v življenju in iskreno želim pomagati drugim. Razumem stiske, preživela sem jih!

Namen zdravljenja je v prvi fazi sprejeti ukrepe za prvo pomoč in nato postopno nadaljevati gradnjo zdrave osebnosti in zdravih medsebojnih družinskih odnosov, da bo takšen mladostnik v nadaljnjem življenju sposoben pravilno reagirati na vse, kar ga čaka. To je dolg proces. So skupinska in individualna dela enkrat z mladostniki skupaj, drugič skupaj s starši, lahko v tedenski ali vikendski obravnavi. H gradnji osebnosti spada vzpostavitev ljubečega in spoštljivega odnosa do sebe, kar se Ti bo sedaj zdelo nemogoče. Ampak tako je. Zaenkrat sprejmi to kot resnico, od nekoga, ki je podobno situacijo preživel in veš, da je iskreno. Reci si, če je njemu ali njej uspelo, verjamem, da lahko tudi meni, zato se bom prepustila vodenju, ker sedaj drugega tako nisem sposobna. Postopoma boš začela stvari tudi razumevati.

Ali lahko zaupaš mami ali komu v družini? Poskusi si izboriti čas, da bi Te poslušala, prosi samo za to. Ne gre obtoževanje, samo nekaj minut, kratek čas naj bo s Teboj, četudi ne boš imela tisti trenutek kaj povedati. Počasi bosta vzpostavljali povezavo.

Moj nasvet iz prejšnjega pisma uporabi kot začetno prvo pomoč. Preberi kratko knjižico, ki jo je izdalo društvo »MUZA«, svetovalnica za motnje hranjenja v Ljubljani z naslovom: KO HRANA NI VEČ HRANA. Naslov društva je: Kongresni trg 1/I, soba 75, uradne ure sreda in četrtek od 13. – 14. ure, telefon: 01/425-0338, 041/545-597. Če jim pišeš ali jih po telefonu zaprosiš za knjižico, jo boš dobila. Lahko si jo izposodiš tudi v knjižnici. Na kratko je napisana o prehranskih motnjah, kasneje boš brala obširnejšo literaturo. Koristilo bi tudi Tvoji prijateljici, da Ti bo lažje v pomoč.

In še osebni nasvet: Ko Te bo zagrabil odpor do hrane, si odločno reci, četudi večkrat zaporedoma: "To hrano pred seboj bom pojedla, pa naj se zgodi, kar se mora…" Nato se koncentriraj, počasi nesi grižljaj v usta, premlevaj, pojej dol in čakaj, kaj se bo zgodilo. Nič! Nič se ne bo zgodilo! Ostala boš cela! Ob težavah z bruhanjem, globoko zadihaj. Pripravi in odloči se samo za majhen obrok. Če poješ nekaj grižljajev za začetek, si uspešna in SE TAKOJ POHVALI!

Imam še naslov za zdravljenje v Ljubljani, Zavod SANA VITA. Razmisli in sva v zvezi.

Lepo Te pozdravlja Darinka!
naLA::tsj

Re: Ovira-darinka

ObjavaNapisal naLA::tsj » 13 Nov 2001 17:52

draga darinka;

tokrat sem zasledila tvoje nasvete tukaj.ker mi se s casom vse kriza sem se odlocila, da ti na hitro pisem tukaj.oprosti, ker ti nisem prej pisala.upam,da nisi jezna name.vsi so jezni name- vsaj tako se mi zdi, v soli se izogibam vseh, kolikor se le da, da mi le nebi kdo tezil, zakaj nisem sla na malico in zakaj, tako pocasi jem kosilo, ki ga tako ali tako samo prebrskam, pojem pa ne!po soli so se zdaj se na veliko sirile govorice da sem bolimicna!zdaj ze to- pred enim tednom so me pa se imeli za anoreksicno.no- to so zaceli govorit , ko sem prisla v solo , okrog oci pa sem imela vse zilice popokane- pod ocmi,na vekaj in tudi po celu in licih.vem, da zaradi tega ker sem bruhala,...

rada bi umrla.

jaz ne zdrzim vec tega pritiska.cele dneve se ucim- zapomnin si ne nic.glava me boli,zebe me pa imam na sebi oblecenih vec puloverjev.darinka, jaz nocem vec zivet.pa se selili se bomo naslenji mesec, pa toliko testov....poleg vsega sem pa se se zdaj spet zredila cez vikend za 1,3 kilograma.ne rect sedaj da sem nora, ampak jaz se vec ne prenesem.
Peri::tsj

Re: Ovira

ObjavaNapisal Peri::tsj » 14 Nov 2001 11:44

Vidim, da ima ta naLA zelo podobne težave. Tudi jaz sem že doživela podobne opazke, da sem anoreksična, drugič, da sem bulimična. Ker sem junija hodila v šolo s plaščem, so mi rekli, da si naj oblečem še bundo. Odkrito povedano mi sploh ni bilo vroče, tako sem se pač boljše počutila. S plaščem sem zakrila svoje nagnusno telo.

Zdaj bi rada povedala, po eni strani kar veselo novico. V ponedeljek grem v bolnico. Tako sva se danes dogovorila s psihiatrom. Ne grem sicer še na oddelek z motnjami hranjenja, ker se moram tja sama prijaviti in je daljsa čakalna doba, zdaj grem en oddelek nižje, zaradi samomorilnih misli. Upam, da mi bo uspelo.

Strah me je zelo, vendar upam, da ga bom premagala.

Lep pozdarav Peri