Familija

Vprašanja na tosemjaz.net.
MikoPiko

Familija

ObjavaNapisal MikoPiko » 24 Nov 2019 01:42

Zdravo! Prosila bi vas, da pokažete samo odgovor. Hvala.

Bom prešla kar k bistvu...
Hvala za posluh.

/ izbrisano v uredništvu /
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Familija

Uredništvo » 27 Nov 2019 09:40

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena.

Hvala za zaupanje in tvoj kratek, a zelo živ in nazoren opis življenja z družino.

Naj začnem na koncu: kako bo vse, kar doživljaš, si preživela in še živiš, vplivalo nate, na tvoje bodoče življenje? Odgovor se ti zdi morda neprimeren, malo nor.

Tako, kot boš sama dopustila. Menim, da si trdno dekle, ki si navkljub neugodnim, neprimernim, ogrožujočim razmeram zrasla v samostojno razmišljajočo mlado dekle. Zdi se, da ne nameravaš ostati doma, tako kot se je odločil, ne čisto po svoji volji, tvoj brat. Vsekakor poskrbi, da si pridobiš dovolj znanja za samostojno življenje. Morda imaš možnosti za študij, še vedno lahko svoje želje uresničiš tudi ob delu. Da se čimprej poročiš in je to razlog, da odideš od doma, se mi ne zdi dober izhod. Pravzaprav najmanj primeren. Namreč, potrebuješ čas zase. Da spoznaš, da so ljudje lahko tudi dobronamerni, iskreno predani drug drugemu. Ne, to ni samo v filmu. Obstajajo takšne družine, na podeželju in v mestih, ki znajo ustvariti prijetno, podporno družinsko življenje. Seveda so v vsaki družini tudi konflikti, a razlike so, kako jih rešujejo.

Tvoja izkušnja je takšna, da dvomiš o ljubezni med mamo in očetom. Z njima nimaš stika, če odštejeva to, da se nekajkrat vidite, rečete besedo ali dve. Najmlajša si, zrasla si "nekako zraven", kot sama za sebe, samošnje. Nimaš zaupanja v ljudi, ker ga nisi bila deležna doma. Tudi takrat, ko si ga najbolj potrebovala. Ne morem sprejeti izgovorov mam, "saj to se dogaja vsem, tudi meni se je...", s katerimi se odzovejo na nadlegovanje svojih otrok, ki se dogaja pred njihovimi očmi, na domu, v šoli, pri verouku, kjerkoli že, kjer bi se otroci morali počutiti varne, nedotakljive...To ni drža staršev, ki otrokom verjame, jim zaupa, jih zaščiti. Starši, tudi mame, ne znajo opraviti svoje vloge. Prepričana sem, da boš ti znala, zmogla biti ljubeča mama, ko bo čas za to. Veš, veliko se naučimo na napakah drugih. Ti sama najbolje veš, celo z malček humorja in drugič pretresljive tragike zapišeš, kakšnega pouka si bila, si deležna doma. Z mnogo tvoje osebne volje, podpore ljudi, ki zaupamo vate (in verjemi, še veliko jih boš srečala v življenju!), ti bo uspelo odrasti v prijetno, samozavestno in močno osebnost.

Namenoma se v odgovoru izogibam vsega, kar ni potrebno za to, da se razumeva. Vesela bom, če se boš še odzvala. Razmisliva skupaj, kako naprej, z vsem bremenom v tvojem nahrbtniku. Ni treba, da ga tovoriš sama naprej. Lahko ga razbremeniš, tudi odložiš. Najprej odloži prepričanje, da te vsebina nahrbtnika določa. Ti sama si TI, TISTO dekle, ki jemlje svoje življenje v svoje roke.

Vedi, da ti iskreno zaupam in počaščena sem, da zdajle lahko "klepetam" s teboj. Hvala!

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja
MikoPiko

Re: Familija

ObjavaNapisal MikoPiko » 28 Nov 2019 23:32

Odločila sem se, da bom trenutno raje z vami 'poklepetala' še malo naprej kot pa se zjokala po koncu tega groznega dneva ...

/ IZBRISANO V UREDNIŠTVU /
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Familija

Uredništvo » 02 Dec 2019 12:35

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena.

Razumem te. Najbolje se počutiš v svoji lastni družbi, tvoja razlaga je, da zato, ker nisi dovolj dobra, samozavestna. Družiš se zato, da izgledaš bolj družabna, manj zaprta vase. Dejansko ti ni vseeno, kaj drugi menijo o tebi. Toliko kot s seboj se na nek način ukvarjaš s tem, kaj drugi mislijo o tebi. Želiš biti v samoti, umaknjena in obenem si, vsaj občasno in s pravimi osebami, rada tudi v družbi.

Ljudje potrebujemo samoto, tako kot hrano, vodo, ljubezen, naklonjenost. Da se umirimo, spoznamo sebe, svoje mesto v družbi. Da se posvetimo sebi, beremo, pišemo dnevnik, poslušamo glasbo, rišemo, slikamo, ali preprosto hodimo v naravi in jo občudujemo, srkamo vase. Pripadamo vesolju, ne le svetu. Čutimo pretakanje energij, ki se ne končajo na obzorju planeta Zemlja.

In potem potrebujemo tudi stik z drugimi ljudmi. Pravimo, da so druge osebe za nas kot ogledalo. Tvoje slabe izkušnje v družini, v ožjem okolju, ti narekujejo previdnost, zadržanost, plahost pri navezovanju stikov z drugimi. Zato želja, da si čim bolj neopazna, skrita.

Postopoma boš poiskala, si oblikovala pot, ki bo vključevala oboje, samoto in družabnost. Povsem izolirano ni moč živeti.

Razmišljam, da je pisanje dnevnika odlična odločitev za razmišljanje o sebi. O vprašanjih, ki si jih postavljaš. Zakaj pa bi te mučilo, kaj bi si drugi mislili o tebi, če bi šla k svetovalni delavki na razgovor ? Ti odločaš o svojem življenju, samo tvoje je. Čim manj se ukvarjaj s tem, kako te gledajo drugi, kaj si mislijo o tebi. Samo ti veš, kakšna si, kako čutiš, kaj želiš. Veš, za druge ljudi nismo nikoli v redu. Vedno smo ali preveč (...in nekaj) ali premalo...(in nekaj). Zatorej podpiram tvojo odločitev, da si poiščeš strokovno sogovornico v živo. Dotlej pa sva še v stiku, vsekakor.

Soglašam s teboj, da za žensko ni najpomembnejše v življenju postati mama. Vsaka ima pravico poslušati sama sebe in se odločiti sama zase, ali skupaj s partnerjem, partnerico. Sama sem se za otroke odločila zelo zgodaj, skupaj z njihovim očetom, in priznati moram, da si svojega življenja brez otrok in sedaj že vnukov ne morem predstavljati. Verjetno tudi zato, ker nimam drugačne izkušnje. Ima pa jo moja hči, s partnerjem namreč nimata otrok, razlogi so kompleksni, večplastni, in to sprejemamo ter spoštujemo vsi v družini. Življenje je tako pestro in pisano, da v njem ni prostora za pravila brez izjem. In tudi ljudje smo, k sreči, raznoliki. Kakšen dolgčas bi bil, če bi srečevali le kopije samih sebe, si predstavljaš? Meni je prav zaradi tega v veselje biti v stikih, živih ali tako z dopisovanjem, z drugimi ljudmi, vseh starosti. Posebej pa z mladimi, kajti od vas se vedno naučim česa novega.

Lep pozdrav,
Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja