Pomoč?

Vprašanja na tosemjaz.net.
SunflowerDaisy

Pomoč?

ObjavaNapisal SunflowerDaisy » 10 Sep 2019 18:47

Hej :)

Moje ''pismo'' je malce nenavadno. Ne vem ali prosim za pomoč, nasvet ali pa karkoli drugega. Stara sem 19 let in trenutno je moje življenje v rahlem razsulu. Naj začnem? Najbrž, čeprav se mi zdi, da moji ''problemi'' niso pol toliko resni kot kakšni drugi tukaj.

Letos sem se prijavila na faks oz. na visokošolski zavod v drugem roku. Konec tega meseca izvem ali bom sprejeta ali ne. Res me zelo skrbi, da ne bom, ker bom potem, tako rekoč, v riti. Zakaj? Ne bom imela statusa, ne bom mogla služiti svojega denarja kar trenutno počnem. Če ne bom imela statusa prav tako ne bom imela zavarovanja in podobne stvari. Mami pravi naj ne delam panike že zdaj, ker ne bo nič pomagalo. Nekako ima prav. Ne vem, kaj bom naredila, če ne bom sprejeta. Verjetno me bo pobralo. Tukaj se začnejo moje stiske. Lepo bi bilo, če bi tukaj zaključila ampak ne morem, ker imam še nekaj stvari. Druga stvar je, da sem žalostna zaradi fanta, ki me je grdo rečeno, odjebal. Nič nisem naredila narobe, no, vsaj mislim tako. Situacija je zelo čudna, saj mi na vsake toliko časa pošlje kakšen Snapchat. Nikoli ne govoriva o tem, kaj se je zgodilo z nama, saj se on izogiba, jaz pa ne silim več. Še vedno mi je tako zelo všeč, da me boli srce. Vsi pravijo, da me ni vreden. Verjetno me res ni ampak če bi bila možnost bi še enkrat stekla k njemu v objem. Tretjič, počutim se zelo osamljeno. Ne rečem, imam nekaj prijateljic ob sebi, vendar se vseeno počutim samo. Kot da nimam z nikomer za iti na kavo ali pa ven žurat kot to počnejo moje vrstnice. Ne morem jim povedat vsega kar se dogaja v moji glavi, ker mi preprosto ne znajo pomagat. In ne obsojam jih, saj tudi kadar drugi rabijo mojo pomoč sem jaz obupna v tem. Dajem najslabše nasvete, se mi zdi. Dvomim, da sem kateri pomagala tako kot si zasluži. Tako pristanem na svojem Tumblrju, kjer izrazim svoje občutke v slikah. Slike, ki izražajo moje počutje preprečujejo, da se vrnem k stvarem, ki sem jih včasih počela (rezanje in modrice, ki sem si jih zadajala sama). Pomirja me, čeprav osamljenost in beden občutek ne izgineta. Četrta stvar pa je ta, da bi zelo rada jokala pa ne morem. Tudi če sem zelo žalostna in jezna in na robu joka, solze ne pridejo ven. Zakaj je tako? Kaj to sploh lahko pomeni? Je za to mogoče kriva nekakšna praznina, ki jo čutim v sebi?

No, tukaj se moje ''pismo'' konča. Verjetno sem bila malo predolga in v naprej se zahvaljujem svetovalki ali svetovalcu, ki si bo vzel čas za moje nakladanje. Torej, hvala.

- S
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Pomoč?

Uredništvo » 11 Sep 2019 21:57

Odgovor svetovalke
____________________

Hejla.

Strah pred neuspehom je lahko izredno velik v obdobju odraščanja, ko je intenzivnost čutenj tako ekstremna. To zelo čutiš in prav je, da si strah priznaš. Zdi se mi super, da te mami razbremenjuje in ti stoji ob strani. To je za ceniti, saj tega nimajo vsi mladi.
Kaj ob svojem pričakovanju neuspeha lahko narediš sama zase? Narediš si lahko strategijo kako se boš znašla, če se slučajno zgodi pričakovano. Imaš možnost naknadnega vpisa (po tem roku) kam z namenom, da si za leto dni dobiš status in v tem času delaš? Imaš možnost, da te kdo zaposli in ti pokrije zavarovanje? Ukvarjanje s tem, ti bo povrnilo občutek kontrole in krepilo domišljijo, ki je zelo dobrodošla v življenju.

Si lahko dovoliš začutiti žalost v tej meri kot strah? Poskusi zapreti oči in dovoli, da pride na plano. Če bi potrebovala koga ob tem, ti predlagam, da se zaupaš komu, ki te ne bo prekinjal v joku in bil zgolj ob tebi. Brez nasvetov! Sprejemanje je zelo pomembno v času občutenja zavrnitev. Ko se boš soočila s tem, da zmoreš sama naprej in morda v celo boljši koži ( z več zvestobe sebi in posluha kaj je zate pomembno v življenju, z novimi hobiji, z akcijo, da lahko spoznaš nove fante). Vsekakor je dobro, da ne stečeš v objem k njemu, če ti ponudi možnost vrnitve. Dovoli si čutiti osamljenost. Vem, da je lahko neznosna. A tudi ta obupa:), še prehitro in takrat bodo tvoje slike dobile drugačen izraz. Čestitam, da imaš tako dobro tehniko za soočanje s svojimi stiskami. Ustvarjalnost vsekakor vodi k dobrim stvarem zate.

Piši nam še. In zdrži v vseh občutkih, brez da jih skrivaš in tlačiš.
Če bo prehudo, si lahko poiščeš preko osebne zdravnice tudi psihološko pomoč
Polona Kuzman, univ. dipl. sociologinja in varstvoslovka