Mislim na samomor

Vprašanja na tosemjaz.net.
Zalostna do neba

Mislim na samomor

ObjavaNapisal Zalostna do neba » 23 Jun 2019 10:57

Prosim ce objavite samo odgovor.

/Izbrisano v uredništvu/
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Mislim na samomor

Uredništvo » 27 Jun 2019 09:10

Odgovor svetovalca
_________________

Spoštovana mlada gospa,

tako te bom naslovil, ker te po tvojem pismu tako nekako doživljam. Stara si 25 let. Pravzaprav mlada, a dovolj stara (odrasla) da se v življenju povsem na novo pozicioniraš. S tem pismom to že tudi delaš, vsaj tako ga jaz razumem. Da ti je jasno, da tako, kot živiš in razmišljaš (verjetno tudi ravnaš), ne bo šlo naprej. Z mamo, ki te obtožuje, da si ji uničila življenje, si res nimaš kaj pomagati. Lahko samo glasno vprašaš, kdo je koga spravil na svet. V tem trenutku ne bom pokazal nobenega razumevanja za mamino življenjsko zgodbo, čeprav ima tudi njeno trpljenje zagotovo svojo logiko. A v njej nisi ti ključni protagonist, nihče se namreč pred rojstvom ne more sam odločiti za življenje, niti si izbrati svojih staršev (pa še marsičesa, npr. spola, časa, porekla ...). Tako da z njenim trpljenjem ti res nimaš veliko, z njim se mora sama spopasti. A ne na tvoj račun. Ti imaš (si imela) pravico do razumevajoče, podporne in ljubeče matere.

Seveda imaš pravico tudi do aktivnejšega očeta, ki bi se ukvarjal s teboj, imel zate čas in če bi bilo potrebno, korigiral svojo ženo (tvojo mamo) v odnosu do tebe.

Pravico imaš do ljubezni, tudi partnerja, s katerim bi se toliko ujemala in dopolnjevala, da bi lahko bila srečna drug z drugim. Praviš da je super fant, da se imata rada, morda celo nisi daleč od tega. A praviš, da se preveč prepirata.

Praviš, da ti nihče noče pomagati, v nadaljevanju pa, da si hočeš pomagati sama (nočeš psihiatra, psihologa, tablet,..). In če to ni mogoče, da potem tvoje življenje nima smisla.

Vse to me prepričuje, da si v svojem življenju na določeni prelomnici. Ko se boš morala odločiti, ali sprejmeš življenje kljub temu, da ti v osnovi ni bilo dano vse tisto, do česar si kot otrok imela pravico in seveda potrebovala za uravnovešen razvoj. Pri petindvajsetih se moraš odločiti, ali boš sprejela in živela življenje na planetu Zemlja med ljudmi, takimi kot smo. Kljub temu da od svojih najbližjih nisi prejela in ne dobivaš, kar si potrebovala in si želiš. Naklonjenost in brezpogojno sprejemanje tvojih staršev, bi ti omogočilo, da v odraslosti sprejmeš omejitve tega sveta in ljudi - človeške družbe, ki od vsakega od nas zahteva nenehno prilagajanje in delanje kompromisov. Ti pa, ker brezpogojne ljubezni ne čutiš, ne moreš sprejeti prej navedenih danosti. In zato hlepiš po sebi enakih ljudeh, s katerimi sploh ne boš mogla priti navzkriž. Sedaj se pa samo prepiraš in težiš… In imaš občutek da se ti dela ena sama krivica.

Razmisli o mojem videnju tvojega položaja. Če se motim, oprosti. Če ne, ti želim, da se odločiš za življenje. Ne znam razložiti, zakaj je tvoja življenjska pot taka kot je. Zakaj si morala odraščati ob točno taki mami in očetu. Verjetno bi, če bi imela čas klepetati, povedala o njiju tudi kaj dobrega. Dejstvo je, da si odrasla (ob njiju) do petindvajsetega leta, da imaš sedaj možnost zastaviti svoje življenje po svoje. To pomeni, da moraš svojo srečo (ali smisel življenja) ločiti od njiju dveh, ker tega za kar si pri njiju prikrajšana, ni mogoče izsiliti. Nesmiselno je čakati, upati, zahtevati, se prepirati… Kakor je nesmiselno pričakovati in zahtevati vse to (kar nisi dobila od njiju) od drugih; partnerja, prijateljev, sodelavcev …

In za konec mojega razmišljanja, prav imaš. Nihče tega potrebnega miselnega in čustvenega premika ne more storiti namesto tebe. Odločiti se moraš sama in sama se boš morala boriti s seboj, da krivde za svojo nepotešenost ne boš pripisovala tistim, ki niso krivi da si odraščala brez občutka brezpogojne ljubezni (npr. tvojemu fantu, partnerju). In da boš vse ostale ljudi lahko sprejemala take kot smo. Pa seveda upala na čim bolj sorodne duše, kar je povsem razumljivo in normalno. Za partnerstvo, prijateljstva, druženja …

Torej, tako te vidim. Nič ni narobe s teboj, tvoji občutki, hrepenenje in razočaranje so povsem normalni in logični glede na vse skupaj. Verjetno ne potrebuješ psihiatra, zdravil... A v tvoji situaciji, bi morda bila zate dragocena strokovna opora. Strokovnjaki (psihologi, psihoterapevti...) lahko pomagamo, da ne poidejo moči, da vidimo svetlobo na koncu tunela, da se lahko dvignemo, ko smo povsem na tleh.

Drži se in želim ti vse dobro,

Heliodor Cvetko, psiholog in psihoterapevt iz Svetovalnega centra Maribor
Renesmee

Re: Mislim na samomor

ObjavaNapisal Renesmee » 27 Jun 2019 09:39

Ce gres k psihiatru dobis zdravila. On zdravi bolj telesno. Ce gres k psihologu ali svetovalcu, se samo pogovarjas o problemih in izves vzroke za pocutje. V mladinskih centrih ponujajo zastonj svetovanja.
http://www.cpm-drustvo.si/svetovalnica/
Vcasih pomaga le pogovor kot da se jezis in kopljes to v sebi.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Mislim na samomor

Uredništvo » 27 Jun 2019 13:50

Pozdravljena Zalostna do neba,

glede na to, da si že polnoletna, bi ti želeli omeniti tudi možnost, da se naročiš na svetovanje v kateri izmed svetovalnic Centra za psihološko svetovanje Posvet. Svetovalnice imajo v številnih krajih po Sloveniji, svetovanja pri njih pa so zaenkrat brezplačna. Več informacij najdeš na njihovi spletni strani.

Lep pozdrav iz uredništva
jure rože
Objave: 3
Pridružen: 10 Jun 2019 01:02

Re: Mislim na samomor

ObjavaNapisal jure rože » 01 Jul 2019 01:08

Ne poznam tvoje zgodbe, ampak samo to kar sem razbral iz nasveta strokovnjakinje. Sam sem imel podobno izkušnjo.
Če te ima fant rad, če tudi se kdaj skregata in če te spejema tako kot si naj ti bo v oporo pri tem da boš bolj srečna. Vedt pa morš da on ne more najt sreče v tebi. To jo lahko samo ti.
Včasih se znajdeš v situaciji ko si težko pomagaš sama zato ni nič narobe, če greš k psihologu. Če ne drugega boš tam spoznala ljudi k imajo enak problem kot ti.