Ne razumem se

Vprašanja na tosemjaz.net.
Abcdge

Ne razumem se

ObjavaNapisal Abcdge » 10 Apr 2019 21:11

Pozdravljeni
Zadnja 4 leta, ko so se začenjalo kazati kakšne simpatije sem opazila pri sebi marsikaj, kar se razlikuje od razmišljanj in izkušenj drugih prijateljic, zato sem pisala sem, ker se ne razumem.
*Na kratko bi opisala celotno zadevo ker se sama ne vem kaj je krivo zato*
Nisem oseba, ki bi hitro "padla" za nekega fanta. Lahko mi je simpatičen, se spogledujem, a da bi si dejansko želela imeti z njim kaj resnega in bi mi pomenil kaj več- to se zgodi ekstremno redko in zmeraj pri fantih, ki ne kažejo interesa. Te simpatije so res močne in trajajo vsaj pol leta (ali več), a če fant pokaže interest takoj po kakšnem tednu začnejo počasi plahneti. Zgodilo se je celo že, da sem s fantom, ki je imel ogromen interes vame nekaj imela samo zato, ker se nisem hotela odmakniti in narediti nerodnega vzdušja- po tem je začel kazati še večji interes in sem ga preprosto ignorirala, zaradi česar mi je neh pisati in se do mene začrl obnašati kot do vseh drugih. Naenkrat me je to podzavestno začelo motiti in sem takorekoč skakala okoli njega za njegovo pozornost...
Najdlje kolikor je moja zveza trajala je bilo 3 mesece- pred tem sem do tega fanta imela 8 mesecov crush, potem ko se je navezal name (in imel interest) in sva prišla v zvezo je po enem mesecu že bilo malo drugače, zadnja 2 sem se borila sama s sabo da ga nisem zapustila ker nisem hotela tega, a do njega nisem čutila ničesar več, samo obžalovanje da sem v tej zvezi. Nazadnje sem končala z njim in po kakšnem tednu nisem več skoraj nič razmišljala o njem.
Sama po sebi sem tudi precej ukazovalna oseba, ki ponavadi želi imeti "zadnjo" besedo. Če se moj partner ni pustil ukazovati, je to takoj povišalo interest do njega- ter seveda nek še bolj ukazovalen odnos z moje strani.
Nočem da je tako, a ne vem kaj naj naredim. Morda je povezano s tem, da sta moja starša ko sem še živela z njima vedno imela v odnosu vsakodnevno kreganje, ter da sem od malega vsak dan poslušala kakšna sem in da si nihče nebi želel osebe kot sem jaz? Včasih sem imela tudi precej slabo samopodobo, a odkar živim na svojem in imam drug krog prijateljev bi rekla da se je zvišalo na normalno visoko raven.
Nočem čutiti tako, prizadanem druge in še sebe, a ne vem kaj naj sploh storim. Nikoli ne morem imeti tega, kar bi rada. Ne bi vam pisala, če ne bi bila obupana in besna na sebe. Delam stvari, ki lahko prizadanejo tudi druge, čeprav ni moj namen da bi se s komerkoli igrala. Res se ne razumem.
Kako bi lahko to popravila? Vleče se že vseskozi, od moje prve simpatije pred 4 leti in res bi rada to spremenila. Lp
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Ne razumem se

Uredništvo » 15 Apr 2019 12:48

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena!

Premalo poznam tvojo zgodbo, zato ti zelo jasnih napotkov žal ne morem podati, poskusila ti bom podati iztočnice za tvoje nadaljnje razmišljanje, nekih pravilnih ali napačnih odgovorov pa žal ni, saj življenje ni črno-belo, no pa saj to si zagotovo ugotovila že sama.
Kako gradimo odnose, kakšen pomen jim pripišemo, kako se v njih vedemo, vse to je odvisno od več dejavnikov; nekaj od našega karakterja, naše osebnosti, nekaj izvira iz naše primarne družine, nekaj doprinese vzgoja, nekaj pa je odvisno tudi od prepleta okoljskih dejavnikov, ki vsakodnevno vplivajo na vsakega izmed nas.

Nisi edina, ki pripoveduje takšno zgodbo. Mnogo je najstnic s podobnimi razmišljanji, dilemami, težavami kot je tvoja. Mnogokrat nam je neka stvar zanimiva dokler je ne dobimo, ko pa jo imamo, naenkrat izgubi velik pomen, ki smo ji ga pripisovali prej. Če sem prav razbrala, se tebi dogaja to, v odnosih s fanti. Premalo te poznam, mogoče je tako tudi pri tebi - Razmisli zakaj oziroma kaj pridobiš oziroma na drugi strani kaj izgubiš s takšnimi odločitvami/dejanji? Nekateri posamezniki potrebujejo venomer v življenju nove izzive in ne marajo monotonosti. Tudi v odnosih. Radi so v "nadrejenem" položaju kot pa podrejenem. Sicer to za partnerske odnose na dolgi rok zagotovo ni dobro, saj sta slej kot prej partnerja z odnosom čedalje manj zadovoljna. Enakopravnost je namreč ena izmed ključnih stvari v stabilnih partnerskih odnosih.

Bo kar držalo to kar si zapisala, da je zagotovo v neki meri to tvoje vedenje posledica tvojega karakterja, nekaj pa posledica primarne družine v kateri si odraščala. Kako stopamo v odnose in kako ravnamo z nam ljubimi osebami, tega se človek primarno nauči od svojih staršev. Te izkušnje se nam globoko vsidrajo v našo (pod)zavest, včasih se tega bolj, včasih pa manj zavedamo. To, da se starša nista dobro razumela in sta imela do tebe svojstven odnos, te je zagotovo zaznamovalo. A vedi, si edinstven človek z mnogimi pozitivnimi lastnostmi. Ne vem sicer koliko si stara, a če že živiš ločeno od staršev, predvidevam, da si že polnoletna in torej za svoja dejanja že nosiš posledice sama. Včasih ta odgovornost prinese same lepe stvari, drugič niti ne, saj naše odločitve terjajo posledice.

Če čutiš, da zveza ni več takšna kot je bila na začetku in kot praviš ni več takšnega interesa do partnerja kot na začetku, je pošteno, da mu to poveš in gresta vsak svojo pot. Zaradi tega se ne igraš z nikomer, če si odkrita seveda.

Zagotovo je nekje nekdo, katerega se ne boš naveličala in ti bo venomer znova mar zanj. Ko boš srečala takšnega, boš vedela, prepričana sem. Ob pravi osebi, ti občutki naveličanosti ne bodo prišli.

Upam, da ti je bilo moje razmišljanje kaj v pomoč, če ne, le napiši.
Lepe pomladne dni ti želim,
Tina Rzeničnik Uršič, mag. psihologije