bad life

Vprašanja na tosemjaz.net.
desspred

bad life

ObjavaNapisal desspred » 27 Mar 2019 18:51

stara sem 16 let. hodim v gimnazijo. Ko sem se vanjo vpisala, sem ful upala, da bom končno najdla družbo / prijateljico, s katero se bove razumeli. a seveda se to ni uresničilo. že v osnovki sem mela težave. js sm se vedno trudila biti vsem všeč, kar sem jim malo mogoč tut bla. ampak, nikoli pa nisem imela tiste prjatlce s katero bi skupi sedele in bile v paru. najprej je bilo tako v prvi osnovni šoli. potem sem upala da mi bo v drugi osnovki bolš, a je blo še slabš, ker je blo čist novo okolje in sem se spet mogla prilagodit. In pol sem si rekla, zdej bo moj čas( v gimnaziji) ampak ni. Zdi se mi da mi gre še slabš. na zacetku sem se zelo trudila biti pozitivna (sobo sem polepla z pozitivnimi mislimi in ob slabi stvari sem si mislila, sej ni tako hudo, nekateri imajo še slabša življenja, itd).
Prvi dan gimnazije sem se usedla k eni punci, pa sem se res trudila da bi se razumeli. malo sva se pogovarjali in pol je blo to to. Nasleden dan sva se skupi usedle pr prvi uri angleščine. Kasneje pa se me je izogibala. Mogoč sem preveč silila vanjo, al neki...pač mogla sem poiskat drugo prjatelco. (no ta sošolka ni več sedela zraven mene pr angleščini, zato zdej sedim sama). malo me je potrlo, ampak sem pozitivno to sprejela in šla iskat naprej. drugo sem spoznala, ker sva pozanle isto osebo iz enga druzga klasa in sva se dva tedna družle skupi. takrat sem že malo popustila z mojim prilagajanjem in sem bila tiha. to ji ni blo lihk všeč. prišel je spoznavni tabor(tri dni skupi s svojim klasom) in tam sva se oddajili ,kr ni sedela na busu z mano in nisve ble v isti sobi. tudi to sem se nekako sprejela. V sobi sem bla z kr enima dvema. Z eno od njiju sem se začela družit. imele sva se kar fajn, ampak bili sva si skoraj čisto nasprotje. Dva tedna sva se družle še v šoli, in tut skupi jedle malco. Začela mi je it na živce. Ne vem zakaj, ampak vsak gib ki ga je naredila, mi je začel postajati zelo na živce. Tega nism hotla, trudla sm se, da mi ne bi šla na živce, ampak mi ni uspelo. Zdaj sem ugotovila da sem bila jaz kriva tudi za prejšni dve sošolki (na živce sem jima šla, verjetno). od takrat naprej sm se družila z unimi s katerimi sem sedela. Ena od treh s katerimi sedim, si je našla družbo( v katero sem večkrat poskusila priti, ampak čeprav se z njimi kr razumm, me pač ne sprejmejo kr majo neke svoje fore, ki jih ne štekam). drugi dve pa sta bl tihi in taki izobčenki. z njima se še zdej družim, kr pač nimam nobene druge izbire. Še kar se razumm z enimi tremi iz drugih malih skupinc (v katerih spet ne pašem).
Ne vem kaj narest. Z unima dvema, k se družm mi nista ušeč (kr sm preveč kul zanju), drugim skupincam pa nism js všeč (kr nism dovolj kul in zanimiva-to mi je ena rekla, al neki). tudi to sem z nekaj prejokanih noči preživela...ampak nazadnje smo morali iti v skupine za snemanje filmčka. Vse je bilo lepo in prav, ampak nism imela skupine. Hotela sem iti v neko skupino, ampak so se že zmenl. Sovražm ko si mormo sami izbrat par/skupino. na koncu sem ostala z unima dvema (kao moja družba) in se ena izobčenka(katero noben ne mara, ne zato kr ni kul, ampak zaradi njenga obnašanja). Trudila sem biti prijazna do nje in se tudi z no nekaj časa družla. Ampak me je izkoriščala za učenje kemije. ampak kr je v vsakem primeru dobila ena, me je kr pustila. (kemija mi je na začetku šla, zdej pa ne; jo imam pa še vedno rada in jo razumem) No in ona je po tisti uri, govorila eni skupini, da bi bla rajš z njimi kot z nami in bla bla. In zdej mi je prov bed bit v naši skupini.
Ful se grozn počutm k gledam okol ( in to vsak dan!) kako se majo vsi fajn v družbi in kako grejo po pouku kam... js pa pač včasih komaj zadržujem jok. ne vem kaj narest. čist sm obupala...na začetku sem tako upala in pol me lajf spet razočara. Kdaj bom tut js lohka živela normalno...včasih ne vidm več smilsla v lajfu, sploh zdej ko mi ne gre niti v šoli(ocene), niti prjatelce, nimam hobijem kr mi starši ne dovolijo itd. Zakaj bi se sploh še matrala??? Skoraj vsako noč jokam, ampak v šoli zgledam kot najbolj veselo bitje.
prosm pomagajte mi....kdaj bo konc osamljenosti, slabih ocen...
PS.:(že mami sem to povedala pa mi govori, da sem preveč občutljiva....ampak sej se trudm, da ne bi bla!...pravi tudi da sej bo bolš na faksu, ampak js ne morm čakat tri leta pa pol do tja...skos sam čakam da bom enkrat končno mela kkšno sošolko s katero bi se razumela/ bila z njo v paru) a zahtevam preveč??
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: bad life

Uredništvo » 29 Mar 2019 15:34

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena,

opisuješ težavo pridobivanja prijateljev. Vidim, da te težava res obremenjuje.

Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo družbo, eni bolj, drugi manj. Iz opisa lahko razberem, da se močno trudiš pridobiti prijateljico. Si pomislila, da se morda preveč trudiš in zato posledično druge ljudi avtomatsko odrineš? Ljudje na neki ravni začutimo, če se nas želi druga oseba 'polastiti', ko želi od nas več kot smo v tistem trenutku pripravljeni dati. In zato se odmaknemo, še preden bi lahko osebo dodobra spoznali. Pišeš o tem, da želiš spoznati prijateljico s katero bi bile v paru, kot dve najboljši prijateljici, če prav razumem. In verjetno iščeš prav to. Si pomislila na to, da ti je morda usojena druga različica prijateljstva? Na primer večja skupina deklet, kjer si z vsemi prijateljica? Ali pa ne nazadnje prijateljstvo s fantom s katerim bi bila najboljša prijatelja. Ne omejuj se pri iskanju prijateljev in seveda ceni in spoštuj vsakega, saj se verjetno dogaja prav zrcaljenje (sama ne ceniš določene osebe za prijatelja in zato tebe ne cenijo tisti, s katerimi bi bila prijateljica).

Si že slišala za naslednji rek: "Šele ko stvari spustimo, jim omogočimo, da se postavijo na pravo mesto." Morda se moraš sprostiti in za nekaj časa odmisliti misel, da moraš najti prijatelja. Poskušaj samo živeti in uživati, pravi prijatelj pa bo prišel ob pravem času. Medtem pa poskrbi zase in se imej rada. Ko boš preprosto zadovoljna sama s seboj boš odsevala energijo, s katero boš pritegnila prave ljudi. In še najpomembnejše ne zanikaj sebe zato da boš ugajala skupini ljudi. Bodi to kar si!

Želim ti vse dobro!
Urška Koštomaj, dipl. psihologinja (un)
Desspred

Re: bad life

ObjavaNapisal Desspred » 12 Apr 2019 22:20

Hvala vam za odgovor.
Lepo ste to povedali in vem da mogoče delujem obsedena s prijateljstvom. Samo ne vem kako naj se s prijaznim s tem. Ne vem kako se imeti rada. V razredu mi je težko in v takih trenutkih ne vem o čem razmišljat...
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: bad life

Uredništvo » 19 Apr 2019 22:19

Odgovor svetovalke
_________________

Ponovno pozdravjena,

ko ti je težko se spomni na stvari/dogodke/ljudi ob katerih si bila srečna in vesela. Pomisli na vse tisto kar te veseli (pomisli na ta občutek brezskrbnosti in ga poskušaj občutiti v sedanjosti-varna si in vse je tako kot mora biti). Lahko razmišljaš tudi o tem, kako bi ta občutek/situacijo lahko ponovno doživela (npr. zelo dobro se počutiš ob sprehodu v naravi - načrtuj kdaj in kako lahko to spet izvedeš). Pomisli na vse tisto kar si želiš postati, kar želiš doživeti, vse kar te še čaka v vsakem naslednjem dnevu, tednu in letih. Življenje je skrivnostno in prav to, da ne vemo kaj vse nas čaka je tisto kar ga dela čarobnega. Zelo verjetno najboljše obdobje tvojega življenja šele prihaja, veseli se ga! Vsaka trenutna težava je le ovira do nečesa bolj pomembnega in lepšega. Vsak ima svojo pot, ki jo mora prehoditi in vsaka pot je vredna! Vse kar se nam na poti zgodi bomo razumeli in razumemo šele kasneje. Smo tam kjer moramo biti.

Kako se imeti rada? To ni tako lahko kot se sliši na prvo žogo. Vsak izmed nas ima vsaj en del sebe, ki ga težko sprejme. Pomembno je, da se sprejmemo takšni kot smo, tudi z delom, ki ga ne maramo - sprejmemo našo nesprejemanje. Neguj svoje sanje, želje, telesne dele, opazuj in sprejmi način razmišljanja ('dobrega' in 'slabega'), svoje vedenje, izkazovanje čustev, izražanje misli. Vse to je težko naenkrat, pojdi po korakih. Skozi življenje opustimo zavore in se manj obremenjujemo. Pomembno je le, da spoznaš samo sebe. Kaj te veseli, kaj žalosti, kaj rada počneš in česa ne, kaj je tvoja najljubša hrana in katera je tvoja najljubša knjiga/film/serija, kakšna si trenutno in kakšna si želiš postati, kako se odzivaš v določeniš situacijah, slediš svojim sanjam ali le počneš stvari zato da 'nekaj počneš' ker to moraš, si hvaležna za vse tisto kar imaš? Razišči sebe. Imeti se rad pomeni, da se sprejmeš takšnega kot si (ker si v redu!) in da skrbiš zase na način, da se dobro počutiš. Kakšen pa je ta način, pa boš izvedela ko se spoznaš.

Želim ti veliko veselja ob spoznavanju same sebe!

Urška Koštomaj, dipl. psih. (UN)
Urška Koštomaj, dipl. psihologinja (un)