Samomor

Vprašanja na tosemjaz.net.
Pomoč prosim

Samomor

ObjavaNapisal Pomoč prosim » 05 Mar 2019 23:01

Js hocem use koncat a hkrati nocem. Res je da upanje umre zadnje ker se ne pocutim vec zivo. Zaradi depresije in anksioznosti dejansko ne zivim vec ampak cakam. Ucasih sem nase bila ponosno ker sem se spravila h ucenju zdaj sem nase ponosna samo za vsak dan ki mi ga uspe preziveti...cakam na konec solske ure, dneva, tedna...nimam vec energije ne za ucenje ne za pogovore in niti za lepe trenutke. Uciraj sm imela rojstni dan ki naj bi bil en najlepsih dni v letu js pa sm samo cakala da se konca tako kot use ostalo. Pri pouku nisem prisotna misli na mamine besede me ne pustijo pri miru in na sploh ne vem vec kaj je z mano. Nad svojo prihodnjostjo sm ze obupala in septembra naj bi sla v srednjo solo...
ce mi uspe preziveti: kako naj se spravim k sebi in dobim upanje za prihodnost?
(res PROSIM za odgovor ker pri prejsnji objavi ga nisem dobila in ne zdrzim vec...hvala)
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Samomor

Uredništvo » 06 Mar 2019 14:21

Odgovor svetovalke
_________________

Drago dekle, zaključuješ osnovno šolo in očitno se je zgodilo nekaj takega, kar te je posesalo v brezno. Ali to imenujeva depresija, anksioznost, ni pomembno. Dejstvo je, da si brez moči, volje in kot nazorno opišeš, si zase zmagovalka za vsak dan, ki mine, ki ga nekako preždiš, preživiš. V tvojem sporočilu me je pritegnila omemba maminih besed. Katere besede so to? Kaj se dogaja v tvoji družini? Se je kaj pomembnega spremenilo, kar je moč povezati s tvojim počutjem, umikom v samoto, tišino? Razmišljam, da je nekaj moralo sprožite v tebi spremembe, težave, stisko, kot jo opisuješ. Zato menim, da se je smiselno posvetiti razlogom. Najprej. Mi lahko zaupaš, napišeš kaj več, da bova skupaj lahko poiskali rešitve, prosim. Odgovorila bom hitro in zaupno. Morda bova v nadaljevanju ugotovili, da potrebuješ osebno strokovno pomoč, pogovor s strokovnjakom v živo, s šolsko zdravnico, svetovalno delavko v šoli, psihologinjo.

Še pred kakšnim letom si bila samozavestna deklica, imela si notranjo moč, ponosna si bila nase, na svojo voljo do učenja, do življenja. Danes pa se spogleduješ z mislijo na samomor, a se - k sreči - oklepaš življenja. Želiš ven iz tega vrtinca, ki te sesa vase. Zato si tudi pisala, in to je najboljši obet, da boš obvladala ta čas, ki pritiska in duši. Najpogosteje je takšno razpoloženje povezano z nekaterimi spremembami v okolju, v družini, rodbini (bolezen, stres, napetosti, nasilje...), lahko pa je tudi pogojeno s telesnimi spremembami v tebi (dozorevanje, ples hormonov, itd.). Lahko je tudi oboje, da se je v tebi spremenil pogled na svet, nase, na bližnje osebe. Čas dozorevanja je naporen, je prava mala revolucija, ko se pri "običajnem" mladostniku, mladostnici menjavajo obdobja sreče in žalosti, veselja in zaskrbljenosti. Včasih vse v enem samem dnevu. Če obdobja žalosti, brezvoljnosti, tesnobe trajajo daljši čas, je to zelo naporno. Posebej še, če si ali se počutiš v tem času čisto sama, neopažena, skrita.

Za odrasle velja - vsaj za tiste, ki poznajo svojo bolezen, npr. depresivno stanje - da ob prvih zaznavah sprememb v svojem počutju in razpoloženju vključijo svoje preventivne aktivnosti. To pomeni, da pokličejo prijatelje in se pogovarjajo z njimi, da gredo z njimi v družbo, na prireditev, na sprehod, izlet v naravo. Samota in umik vase nista prava rešitev.

Upam, želim si, da bi v tem mojem odzivu na tvojo težko stisko našla vsaj malo oporo, droben namig zase. Čakam na tvoj odziv. V skrbeh sem zate in hkrati verjamem, da bova poiskali rešitve. Skupaj.

Zaupaj si. Zaupaj mi. Hvala.

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja
Pomoč prosim

Re: Samomor

ObjavaNapisal Pomoč prosim » 06 Mar 2019 21:08

Prosim ce ne ubjavite celotnega ostalega dela ce je to mogoce hvala
/ izbrisano v uredništvu /
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Samomor

Uredništvo » 08 Mar 2019 13:11

Odgovor svetovalke
_________________

Večkrat sem prebrala tvoj odziv in ne, ne delim mnenja, da se smiliš sama sebi. Si zelo občutljiva in čuteča, bolijo te besede staršev in posebej njihovo nezaupanje do tebe. Kot bi te imeli radi samo, če si odlična (po ocenah seveda), pridna, ubogljiva in dobre volje. To pa ni možno, saj si najstnica in imaš pravico biti prav takšna, kot opisuješ. Zaskrbljena, nezadovoljna s seboj, zelo občutljiva za vse, kar si drugi mislijo o tebi ali ti izrečejo. Zdaj si dobre volje in potem jokaš od nemoči. Ne vidiš prihodnosti zase in obenem tudi nimaš moči, da bi svojo sedanjost in s tem prihodnost vzela v svoje roke na nek ustvarjalen, v cilj usmerjen način. Bi in ne bi hkrati.

Veliko protislovij je v tebi, a zdi se mi, da te najbolj boli spremenjen odnos staršev. Ne, nisi več otrok, pridna deklica, postajaš mladostnica in učiš se biti odrasla. Pot je dolga in zahtevna. Starši lahko pomembno pomagajo pri tem s tem, da so razumevajoči, strpni, da se skušajo vživeti vate. Da nisi zanje samo šolska ocena, ki jo dobiš . Mimogrede, ocena 3 pri fiziki je DOBRA ocena, izraža, da dobro obvladaš predmet; ne sicer zelo dobro ali odlično, dobra pač. Kar pomeni, da znanje lahko poglobiš, razširiš. Ne nazadnje, pomembnejše je znanje, tudi tisto, ki se v šoli ne ocenjuje kot zgolj ocena. Čeprav, razumem, ocene odpirajo poti na želene srednje šole. Nikakor ne misli, da si v plesu slabša od drugih. Zanesljivo izstopaš. Ko si umirjena, prisluhni sebi in se vprašaj, kaj si v življenju želiš ti sama. V čem si dobra. Kaj te veseli in ne le, kaj "te bo pripeljalo do ugleda med ljudmi."

Skratka, potrebuješ ljubezen staršev. Nepreklicno ljubezen. Besede, da ti zaupajo, da čutijo s teboj. Da vedo, da ni lahko. A so tu, samo zate, da te razumejo in te potolažijo, ko rabiš uteho in se veselijo s teboj, ko si ti zadovoljna s svojimi uspehi. Čisto preprosto, ali ne? Pa starši, žal, tega ne zmorejo, znajo, saj se tega niso naučili. Tudi sami so, v službah ali kjerkoli pač delajo, prej tarča negodovanja kot pohvaljeni. Večina odraslih ne ve, kako dragocena je pohvala, iskren objem, zaupanje. Potem stalno godrnjajo, stresajo nejevoljo, z ničemer niso zadovoljni, grozijo in primerjajo ali celo delajo neumestne zaključke (kot. tisto npr. o samomoru na podlagi spletnega ukaza, povsem neprimerno!) Zato pomislim, da bi potrebovali pomoč, učenje najprej starši. Vsaj temeljit pogovor, da bi zmogli videti napake, ki jih delojo. Morda nevede, nehote. In tudi, ne morejo imeti starši "vedno prav". Vsak vidi, doživlja različne situacije drugače in zato so sprejemljivi prav vsi pogledi in rešitve. Ampak tu sva že na področju učenja strpnosti.

Mislim, da potrebuješ res odkrit pogovor z odraslo osebo. Jaz sem tu le približek pogovora, ker najina komunikacija ne poteka v živo. Lahko pokličeš na TOM telefon, klic je brezplačen in anonimen, kadar ti je zelo hudo in je vsak razgovor boljši kot rezanje v samoti. Lahko staršema nekako "podtakneš" tole moje razmišljanje. Tudi kot potrditev, da mladi ne iščete po spletu smo neke skrajnosti, pač pa poreproste stvari, katerih doma niste deležni. Morda napiši v svoj "skriti dnevnik" vse to, kar te teži. Z namenom, da ga starša najdeta in prebereta in se boste potem lažje pogovarjali o tem, kaj te teži, kako se počutita ob tem mama in oče. Iznajdljivo dekle si, poišči način, da spregovoriš s starši tako, da boš slišana. Da bosta dojela, da nisi vodljiv otrok, marveč iščoča in razmišljajoča mladostnica.

Razumem te, da težko preživljaš dneve v vzdušju, kot ga opisuješ. Žal je tako, da odraščanje in z njim takšno mešano razpoloženje traja in da je pravi odgovor iskanje tistih stvari, malenkosti, ki te veselijo in ti dajejo upanje. Umik v samoto, v samoobtoževanje in rezanje so najslabše rešitve. Beri, piši, pojdi v gozd in kriči. Vse to je boljše. In vztrajaj, da se začneš s starši pogovarjati bolj prijazno, po tvoji meri.

Vesela bom tvojega sporočila, tvojega razmišljanja. Ostaneva v stiku, prav?

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja
Pomoč prosim

Re: Samomor

ObjavaNapisal Pomoč prosim » 08 Mar 2019 21:15

Hvala
Res iskreno hvala za vse...nevem tocno kako in kaj ampak vase besede(se posebej iz vasega zadnjega odgovora) so mi dale neko upanje no polepsale so mi dan...ponavadni je najhujsi del dneva ravno vecer danes pa se mi zdi da se bo ta dan lepo zakljucil enkrat za spremembo
Danes sem se po vasem prvem odgovoru opogumila in naredila nekaj pomojem najtezjega v v zivljenju...sla sem do solske psihologinje in ji zaupala svoje tezave...neve cisto vsega ampak mi je bilo vsako malenkost tezko povedat...in ceprav sem iz pisarne prisla ven v solzah ker mi je bilo tezko govorit in sem nekoliko obzalovala ker se bojim posledic tega pogovora se mi zdi da sem naredila praw no vsaj upam
Vbistvu sm res custvena in sramezljiva in mi je zato veliko lazje bilo to razlagati tu preko naprave in brez identitete zato vam res hvala res mi veliko pomeni
Danes se pocutim tudi vekilo boljse volje ob pisanju tega
Ce mi bo vspelo bi rada nekako "na novo zacela" in ob tem se pojavi se zadnji problem z vprasanjem...v bistvu se v zanjih mesecih pri pouku velikokrat nisem mogla zbrat neglede kaj vse sem poskusala da bi se prisilila v to in zato mi veliko snovi manjka, poleg tega pa se nemorem vec spraviti k ucenju oz se niti neznam vec kvalitetno ucit, velikokrat tudi nenamerno pozabljam naloge ali pa jih naredim zjutraj v soli kar je sekar slaba navada...imatse mogoce kaksen predlog zame ali sistem ucenja ki bi ucinkoval?
In se enkrat hvala res nevem kako naj se vam zahvalim...nevem ali je za to krivo samo trenutno pocutje ali pa dejansko "vidim neko luc"...hvala
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Samomor

Uredništvo » 12 Mar 2019 14:45

Odgovor svetovalke
__________________

Res sem se razveselila tvojega odziva, drago dekle!

To, da si se odločila iti po strokovno pomoč v živo, je bila res pomembna odločitev in prepričana sem, da bodo vsi tvoji nadaljnji koraki lažji od tega prvega. S šolsko psihologinjo se lahko, poleg vsega, kar te osebno in notranje teži, posvetuješ tudi glede tehnik in stilov tvojega učenja. In kot sem zapisala, zanesljivo pride tudi čas, ko se boš lahko z očetom in mamo odkrito pogovorila. Tako, da bosta onadva razumela tebe in tudi ti njiju. Včasih pridejo v naše pogovore "šumi", ko se sicer slišimo, a ne razumemo drug drugega. Zlasti ne razumemo, kaj čutimo v pogovorih. Prijetnih in tistih zoprnih. Nemogoče je pričakovati od tebe, da bi se lahko vživela v vlogo mame ali očeta. In obratno, tudi mama in oče sta bila nekoč tvojih let in zanesljivo še nista pozabila, kako jima je bilo, kaj so bili zanju takrat problemi in kako pomembno je bilo podporno družinsko okolje. Pa tudi notranja, osebna samozavest.

Bolj ko odraščamo, bolj ko oblikujemo neke svoje kriterije, vrednote, po katerih živimo in se po njih ravnamo, manj nam je pomembno, kaj si o tem misli naša okolica, drugi ljudje. Rečemo, da postajamo avtonomni. Saj veš, vsak človek je drugačen, enkraten, izjemen. In v tem je dragocenost. Sama sebe doživljaj kot enkratno dekle, ker to si. Ob podpori šole, oseb, ki jim zaupaš, pa tudi družine in vrstnikov odraščaš v takšno mladenko, kot je še ni bilo. Ker to si ti sama. Ti sama želiš biti zadovoljna, nekako umirjena (ne govorim "srečna", ker sreča je res v majhnih stvareh in jo prepoznamo, ko mine) - in ključ do tega je tudi uspešnost pri šolskem delu. Meni je običajno pomagalo razmišljanje, da je učenje pač moje prvo delo. Kot v otroštvu igra. Da izvem kaj novega. Da preizkusim svoj spomin, treniram pomnjenje. Da kombiniram spoznanja iz različnih virov. Da premagam kdaj pa kdaj svoje slabosti, tudi lenobo. Pomembno je imeti nek stalen urnik, ritem, ko se dnevne dejavnosti izmenjujejo in ko imamo prav določen čas, namenjen učenju. Ne vse popoldne, pač pa npr. določene ure. Imeti čas za dovolj počitka, spanja (da, osem ur, najboljše so tiste pred polnočjo), za redne obroke (zajtrk je tisti, ki daje energijo), za sodelovanje pri opravilih doma, za dejavnosti, ki te veselijo in za učenje, branje, pogovore z vrstniki, tudi skupno učenje daje imenitne rezultate. Za skupinsko delo, za izmenjavo mnenj, za izmenjavo izkušenj, kako nekomu po čisto drugi poti uspe priti do pravilne rešitve pri matematiki, fiziki. Dobra je tudi taktika, da najprej naredimo tisto, kar nam je najbolj zoprno, težko. Za zaključek si prihranimo nekaj, kar nam je zares všeč in kjer vemo, da prekašamo druge, zato želimo prekositi same sebe. Saj veš sama, učiš se, da bi imela čim več znanja; o sebi, o drugih, o predmetih, ki so na urniku. Da bi se znala orientirati v svetu, da bi vedela, kaj je prav in kako priti do ciljev, ki si jih postavljaš. Z učenjem nikoli ne prenehamo, največ se naučimo čisto nezavedno. Ocene in znanje ne gresta vedno z roko v roki. Pomembnejše je znanje. Ocena kaže na to, koliko in kako (glede na standarde, povprečja, šolske programe) dosegaš učne cilje. Ti si imenitno dekle, ne glede na to, ali imaš fiziko dobro ali odlično. Zato, ker samo ti si takšna kot si. Tudi zato mi je v veselje "klepetati" s teboj.

Sva povezani, ali ne? Srečno ti želim, na vseh poteh, posebno tisti, ki govori o temi "imeti se rada".

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja
Pomoč prosim

Re: Samomor

ObjavaNapisal Pomoč prosim » 12 Mar 2019 19:55

Hvala za nasvete pri ucenju
Ugotovila sem da je doma problem da si ne zaupamo vec in se posledicno pogovarjamo zelo malo in ker tudi v soli trenutno nimam komu zaupat gre vse navzdol...veliko je kreganja, nesramnosti in nestrinjan kar težko prenasam...poskusila se bom osredotociti na solo in ples ostalo pa pustli naj se odvija kakor se bo...
Se opravičujem ampak nevem tocno kako mislite ali sva povezani...mi bi bilo pa vsec da bi komu lahko se tako anonimno zaupala...hvala
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Samomor

Uredništvo » 14 Mar 2019 13:35

Odgovor svetovalke
_________________

Hvala za odgovor, in menim, da je tvoje razmišljanje zrelo. Najbolje se je osredotočiti na šolo in ples ter se ne obremenjevati s težavami, ki bodo jutri morda minile same po sebi ali pa bodo zares postale mnogo manjše, nepomembne. Kar se staršev tiče, se bo zaupanje med vami okrepilo s tem, da boš bolj osredotočena na učenje, postala boš bolj umirjena tudi ti sama. Nikakor pa ne prekinite s pogovorom; pogovor je kot božanje, negovanje družinskih vezi, "čohljanje", ki izkazuje pripadnost in skrb drug za drugega.

Ne bodi zaprta vase in v svojo sobo. Če je le mogoče, prevzemi del opravil - odnašanje smeti, skrb za pripravo mize pred skupnim obrokom, npr., karkoli. Bodi prijazna, strpna do sebe in do drugih. Zaupaj, razen v tiste osebe, s katerimi si imela slabo izkušnjo ti sama.

Zaupaj tudi svetovalni delavki v šoli. Da sva povezani, pa velja za tale najin stik v spletni svetovalnici. Kadarkoli in v zvezi s čemerkoli lahko povprašaš anonimno in sodelavke, sodelavci, ki portal urejajo, mi bodo preusmerili tvoje vprašanje, tvoje komentarje, razmišljanje, karkoli že. In vedno ti bom odgovorila, čimprej.

Vse dobro ti želim !

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja
Pomoč prosim

Re: Samomor

ObjavaNapisal Pomoč prosim » 17 Mar 2019 19:47

Hvala upostevala bom vase nasvete oz se bom potrudila...nevem zakaj ampak po prejsnje pogovoru s šolsko psihologinjo imam obcutrk kot da ji nemorem ravno zaupati (pa ne da je "slaba" ampak se mi pac zdi kot da ni nekega razumevanja in me poskuša prepricati v nekaj dugega ampak kot pravim ni slaba psihologinja) bom pa obdrzala stik z vami oz to stranjo in vam bom pisala ko bom rabila pomoč (hvala za ponujeno pomoč)
Poskušala bom preusmeriti svoje misli in prosti das v druge dejavnosti ker se mi res zdi da pomaga
HVALA