Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

Vprašanja na tosemjaz.net.
Piagliha

Re: Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

ObjavaNapisal Piagliha » 07 Apr 2018 21:22

Oj! Pocutim se podobno kot ve, le da ni tako hudo. Tudi jaz iscem kaksne spletne prijatelje ali pa samo osebo kateri bi se lahko zaupala in povedala svoje tezave... Slisala sem da ljudjem ki so v depresiji, pomaga boksarska vreca. Depresija naj bi bila samo hujsa oblika jeze in to spustis skozi boksanje ali kaj podobnega... Vidm da si sportnica. Mogoce bi lahko poizkusila z boksarsko vreco. Ce se vedno rabis kaksnega spletnega prijatelja sem tukaj.
kitty+
Objave: 3
Pridružen: 05 Apr 2018 22:45

Re: Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

ObjavaNapisal kitty+ » 08 Apr 2018 21:02

Ojla!
ja, komot si najdes nekoga za dopisovanje, pa ogromno chat aplikacij je na voljo po netu. Lahko pa se pridruzis kaksni facebook skupini (ogromno jih je, ampak nevem, ceh, ali pa na instagramu poisces kaksnega, ki se ti zdi, da ti je podoben. :)
Drzi se, pa lepe sanje!
Kitty
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

Uredništvo » 15 Apr 2018 21:11

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena,

vidim, da si dobila že kar nekaj odgovorov, nasvetov in razmišljanj na svojo izpoved.

Če bi se osredotočila na vprašanja, ki jih zastavljaš v zvezi s svojo telesno težo moram reči, da nisem pravi naslov. Povedala si koliko tehtaš, nisi pa povedala koliko si velika in koliko si stara. Očitno si se v zvezi s težo že posvetovala s pravo strokovnjakinjo, ki je edina pristojna, da ti odgovori na ta vprašanja.

O ostalih vprašanjih pa se lahko pogovarjava. Predvsem lahko izhajava iz tvojega zadnjega vzklika: »Tako rada bi spet živela :( !« Verjamem, da si to res želiš in misliš iskreno. Bi te pa rada slišala odgovoriti na vprašanje, kaj pa počneš za to, da bi res živela? Ali ti to kar počneš sedaj pomaga, da bi »spet živela«, da bi se počutila sprejeto, zadovoljno in izpolnjeno? Ali to pomaga, da bi te imeli drugi raje? Ali bi lahko počela nekaj drugega, kar bi ti prineslo pravo zadovoljstvo, voljo do življenja in življenjsko energijo?

Iskanje smisla življenja, svojega poslanstva, iskanje svoje usmeritve, spolne identitete, vse to je značilno za obdobje najstništva. Predvidevam, da si najstnica, upam da pravilno. Mnogim pomaga pisanje dnevnika, pesmi, mnogi se najdejo v literaturi, drugi v različnih aktivnostih, športnih, humanitarnih, glasbenih. Sprašuješ, kaj naj narediš, da bo tvoje razpoloženje vsaj malo boljše. Po izkušnjah, k boljšemu razpoloženju pomagajo aktivnosti ob katerih se dobro počutimo, kadar jih izvajamo. Poišči nekaj, kar te navdaja z zadovoljstvom, ob čimer uživaš in se počutiš zadovoljno, izpolnjeno. Še bolje bi bilo, če najdeš še neko osebo, ki jo veseli enaka aktivnost, s katero boš lahko delila svoje zadovoljstvo, s katero se boš ujela. Bodi to kar si, sprejmi se takšna kot si, postani sama sebi všeč, bodi iskrena do sebe. Dokler sama sebe ne maraš, kako lahko pričakuješ, da bi te imeli radi in te sprejemali drugi? Svojo notranjost žarčimo navzven.

Poizkusi se zavedati, da ni nič samo po sebi umevno. To, da si zdrava, da si se rodila z dvema zdravima rokama in nogama, da vidiš in slišiš, da imaš zdravo telo in možgane s katerimi lahko razmišljaš, se učiš…. Poizkušaj se zavedati vsakega trenutka, uživati v lepem sončnem ali deževnem dnevu, se predajati barvam in vonjavam okoli sebe. Toliko je stvari v katerih lahko človek uživa, seveda pa je še več tistih, nad katerimi lahko obupuje in se pritožuje. Ampak, draga moja, to je stvar izbire! Sama se lahko odločiš, v kateri smeri boš razmišljala in se razvijala. Ozri se okoli sebe in prični iskati pozitivno.

Če gre za anoreksijo, vsekakor potrebuješ strokovno pomoč. Če pa potrebuješ strokovno pomoč, je pomembno, da jo tudi sprejmeš, da se držiš terapevtskih dogovorov, da svojemu terapevtu zaupaš in ga ne goljufaš. Obe veva, da pravzaprav ne goljufaš njega, ampak sebe samo. Za problem iskrenosti gre najbrž tudi v odnosu z mamo, ali pa se motim?

Lep pozdrav,
Jožica Barborič spec. klin. psih., psihoterapevtka RT
Jožica Barborič, univ. dipl. psihologinja,
specialistka klinične psihologije in realitetna terapevtka
sardela

Re: Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

ObjavaNapisal sardela » 19 Apr 2018 21:38

Pozdravljeni!
Da ne bom pozabila na kaj odgovoriti ali kaj vprašati, bom šla kar lepo po vrsti.
Ne vem, kaj naj počnem, da bi bila srečnejša, da bi me imeli drugi raje, da bi se počutila izpopolnjeno. Sicer zelo redko obupam, vendar pa imam, sploh s sošolci nekako... hja, kar recimo, da, globoko v sebi zelo malo upanja, da bi se spremenilo. Pred vsakim pogovorom sem živčna, imam prazno glavo, ne znam biti iskrena, prijetna... Tudi moj glas, ton glasu se mi zdi zelo moteč, druge kar odvrne od mene. seveda se pogovor razvije, ali bolje rečeno ne-razvije še slabše in moj strah postane še večji. Tako se vrtim v začaranem krogu, ki ga ne znam prekiniti. Priznam, da si težko predstavljam, kaj ste v bistvu imeli v mislih glede drugačnega vedenja. Kako denimo bi lahko spremenila sebe? Samo za primer, da bi mi bilo bolj jasno.
Svetel žarek v življenju mi predstavlja tek; imam problem, grem teč in po koncu je vedno vsaj malo bolje. Zelo rada berem knjige, vendar pa nimam največ časa, ampak vseeno sem si obljubila, da bom že kje drugje "prišvrknila" za ta preprost užitek branja. Najdem se tudi v pisanju, v šoli me pogosto prosijo, da napišem članek, spis, prispevek... Morda bi pa res pričela s pisanjem dnevnika, da, nekako bi rada ubesedila svoje občutke, takoj postane lažje in bolje lahko slediš svojemu srcu-intuicija se mi zdi zelo pomembna. Tako je, že danes si bom vzela 15 min! :) Tudi sama sem opazila, da se je veliko lažje družiti z osebo, če nekaj skupaj počneva, tako ni treba toliko govoriti, ni ti treba biti tako socialno spreten, pa tudi med pogovorom lažje najdeš skupne točke-idealno zame. V teh dneh sem spoznala, kako je pri odnosih pomembno, da imaš najprej rad sebe, nekako sem preizkusila to Vašo trditev. Odslej jo bom imela veliko v mislih.
Nekako me misel, da jaz imam dve zdravi nogi, kdo drug pa ne zelo užalosti. Močno pa me je navdihnila tale vaša izjava: " Poizkušaj se zavedati vsakega trenutka, uživati v lepem sončnem ali deževnem dnevu, se predajati barvam in vonjavam okoli sebe" - poskusila sem jo vpeljati v svoje življenje in mi je pomagala. Kaj se moram res ves čas samo pritoževati? Napačno je prepričanje, da bo zato kaj bolje. Zakaj pa ne bi iskali pozitivno v svojem svetu? Uživali in vedno našli tudi kaj navdihujočega?
Skupaj s šolsko psihologinjo (ki mi res zelo pomaga) sem staršem in kasneje tudi psihitarinji povedala za pitje vode. Oče je bil zelo žalosten, kar srce mi je stisnilo, ko sem pogledala v njegove tako redko solzne oči. Zdaj bi se rada spremenila.
Kaj pa se je zgodilo z mamo? Ne vem. Vse se je začelo z mojimi težavami s hranjenjem, jaz sem ji (in ji še) očitala, da je slaba mama, da je ne maram, ona pa meni, da se me sramuje, da sem zguba, pošast, pra**ca, sramota za družino... Postala je zelo razdražljiva, vzkipljiva, ukazovalna, in to se ne zdi samo meni! Tudi oče misli, da se je zelo spremenila! ne vem, ampak jaz pravzaprav sploh več nimam želje, da bi izboljšali odnos. Res me odbija, antipatična mi je, ob njenem smehu mi gre na bruhanje, ne spoštujem je, na njej ne vidim nič pozitivnega. To je precej težja naloga na ljudeh kot na dogodkih. Kdaj me tudi udari. Šolska psihologinja me je vprašala, če ima morda tudi ona kakšne težave s psihičnim zdravjem in ko tako razmišljam.... saj morda pa res :(
Zdi se mi še, da se ne ujamem s psihiatrinjo. Velja za eno največjih strokovnjakinj svojega področja v Sloveniji in tudi na začetku sem zaupala, saj bo pa že vedela, kaj dela. Nestrokovnosti ji res ne morem očitati, toda po terapijah nikoli ne občutim neke osvobojenosti kot na primer pri šolski psihologinji. Ta mi pravi, da, čeprav so tudi pogovori z njo lahko v pomoč, pa ti ne morejo odtehtati terapij s psihiatrinjo. Morda bi poskusila z drugo? Zdi se mi, kot da mi le postavi zahtevo npr. pridobi 1 kg, potem pa bi ji rada zaupala občutke glede doživljanja svojega telesa, ob tem zelo hitro želi prekiniti pogovore. Ampak ravno to me najbolj žre! Se že nekako potrudim jesti, ampak ko se pogledam v ogledalo, takrat me mine vsakršna želja po hrani, četudi sem moment nazaj umirala od lakote. Pravi še, da se, če mi teža pade, ne bomo pogovarjali o stvareh, ki me težijo. Ali ne bi ravno takrat potrebovala pomoč bolj kot kadarkoli?
Hvala, ker vložite toliko truda zame!
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

Uredništvo » 02 Maj 2018 10:20

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena, draga deklica,

spreminjanje samega sebe se prične s prvim korakom, čisto majčkenim, v smeri cilja, ki si ga zastavimo. Če je tvoj cilj biti v odnosih iskrena, odkrita, poštena, začneš pogumno korakati v tej smeri z ljudmi, ki so ti blizu, ki jih imaš rada in imajo oni radi tebe. Iluzorno je pričakovati, da te bodo imeli vsi okoli tebe radi. Verjamem pa, da je tudi v tvojem razredu ali pa v sosednjem ali pa v soseščini, morda pri katerem športu ali kakšni drugi ustvarjalni aktivnosti, ki jo boš izbrala, oseba, ki je »na tvoji valovni dolžini« in s katero se lahko zbližaš. Ozri se okoli sebe in ne razmišljaj samo o tem, kakšen vtis delaš na druge, ampak bodi to kar si. Dekle v stiski, dekle, ki potrebuje bližino drugih, s svojimi strahovi, težavami in pomisleki, s svojimi dobrimi lastnostmi, med katerimi opažam sočutnost, vztrajnost, samodisciplino in slabimi lastnostmi. Nihče, razen tebe same, ne pričakuje od tebe perfektnosti.

Iz tvoje izpovedi opažam, da se kar naprej primerjaš z drugimi. Meni pa se zdi pomembno, da se vsak primerja zgolj s sabo, da opazuje svoj razvoj, svoj napredek. Tudi ti si se rodila kot dojenček, ki ni znal ničesar drugega kot spati, jesti, jokati, lulati in kakati. Pa se poglej danes, česa vsega si se naučila! Kaj vse lahko samostojno počneš. Najpomembnejše pri tem pa je, da se lahko vse, česar si se naučila, tudi odučiš – spremniš, pri čemer mislim predvsem na slabe navade.

Na vsako težavo, tudi tisto v medsebojnih odnosih lahko sprejmemo kot izziv in jo kot takšno pričnemo reševati s prvim korakom… ali se ti zdi beg in umik od osebe, ki ti lahko pomaga prava rešitev? Četudi je ta oseba do tebe stroga in pričakuje, da upoštevaš pravila, še ne pomeni, da se ne moreš naučiti boljše komunikacije z njo.

Vsaka mati ima na začetku, ko pričakuje rojstvo otroka pričakovanja, ki so skoraj univerzalna – samo, da bi bil zdrav. Ko se zdrav otroček rodi, si oddahne, ga obsuje s skrbjo in ljubeznijo. Ko otrok raste, se pa tudi pričakovanja spreminjajo: da bi bil srečen, uspešen, priljubljen, v ponos itd. Ko pa se začno težave, četudi na njihov izid ne more sama vplivati (npr. anoreksija), jih mati običajno doživlja kot lasten poraz, doživlja občutke krivde, obupa, razočaranja, nemoči, jeze itd. Vse to pa se zrcali tudi v njenem vedenju navzven.

Imam pa še eno vprašanje. Ali je nujno, da se kar naprej gledaš v ogledalo? Raje poglej skozi okno in opazuj bližnje drevo. Če ga ne vidiš skozi okno, lahko stopiš ven in ga poiščeš, lahko ga opazuješ vsak dan in si beležiš spremembe v svoj dnevnik. Glede na to, da si pronicljiva opazovalka, bodo tvoje zaznave prav gotovo številne.
Kaj pa če bi si tudi v zvezi s tem zadala kakšen cilj? Morda bi se za začetek pogledala samo vsak drugi dan ali pa celo samo enkrat na teden. Kaj misliš?

Želim ti vse dobro!

Jožica barborič, spec. klin. psih. in psihoterapevtka realitetne terapije
Jožica Barborič, univ. dipl. psihologinja,
specialistka klinične psihologije in realitetna terapevtka