Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

Vprašanja na tosemjaz.net.
sardela

Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

ObjavaNapisal sardela » 04 Apr 2018 22:04

Pozdravljeni!
Na Vas se obračam z vprašanjem, napisala bom cel roman, ampak vseeno Vas tako lepo prosim, da mi odgovorite.
Torej, približno 2 leti nazaj sem zbolela za anoreksijo. V tem času sem pridobila nekaj kilogramov, tako imam zdaj 47 kg (pravzaprav 45 kg, saj se pred tehtanjem na skrivaj napijem vode in uživam veliko slanega). Endokrinologinja je rekla, da bi bila s 47 kg na minimalni teži, vendar jaz gledam tabele na internetu in po njih ne bi bilo z mano prav nič narobe tudi če bi imela 41 kg. Moja pusta telesna masa je 37 kg.Veliko več pojem v primerjavi s sošolkami. Endokrinololginja pravi, da imam veliko mišične mase, vendar me takšna odstopanja še vedno zelo begajo. Pregled pri endokrinologu pa imam šele čez 2 meseca. Sem tekačica na dolge proge in vse so tako suhe v primerjavi z menoj! Dolgoprogašice so že pregovorno taki drobižki, tudi sama si to želim. Zdi se mi, da imamo doma zelo velike porcije npr. za zajtrk dobim 70 g kosmičev (7 žlic) , za kosilo 100 g (!) surovega riža, torej eno skodelico še ne skuhanega na osebo (vsi recepti govorijo o 50g/jedca). Doma se nikoli ne vsedemo za skupno mizo, vsak jé, kot znese na njegov urnik in to pojé za svojo napravo. Ravno zdaj sem na pripravah in opazujem, kako majhen kupček, recimo testenin ali kako droben zrezek si moje klubske kolegice naložijo na krožnik. Vse se mi podira. Psihiatrinja mi je dala en antidepresiv in en antipsihotik, a ne pomagata. V šoli sem ves čas sama, potrebujejo me samo, ko jim dam za prepisat domačo nalogo ali jim razložim snov. Ne vem, kaj delam narobe, zakaj me ne marajo? Ves čas se spreminjam, tuhtam, kje, kaj delam narobe, vsak dan pridem že skoraj 2 leti, dan za dnem, žalostna iz šole. V klopi za 4 učence sedim sama. Pred odhodom v šolo me stiska v prsih, zelena barva in umetelno, robato izdelano pohištvo naše šole, na bruhanje mi gre. Nekajkrat na dan bi se najraje zjokala, to počnem skrivaj na WC-ju. Pred kratkim sem na internetu našla misel, ki tako dobro ponazarja vse skupaj:
"I miss me
The old me
The happy me
The bright me
The smilimg me
The lauhing me
The gone me"
Za nekaj časa padem v jok ob tem verzu, tako resnična je, točno to, kar čutim. Z mamo 1 leto tako rekoč ne komuncirava. Tudi oče pravi, da se je zelo spremenila; le redko se nasmeje, odrazava je, včasih je bila tak sonček, sama dobrota in radost. Ves čas se samo še učim, da me mora priti iskat ati v šolo, ker čisto omagam. Tako zabita sem, prava piflarka, če bi bila pametnejša, se mi ne bi bilo treba toliko učiti. Pred družbo me je strah, zmrznem, če že kaj rečem, bleknem kaj čisto brezveznega, pa tako rada bi imela smisel za humor. Do nedavnega sem vsaj še na treningu imela družbo, ki sem jo ljubila, zdaj se je strah pred pogovori preselil še na to področje. Šolska psihologinja (čudovita ženska!) je predlagala hospitalizacijo. Glavna skrb mojih staršev je trenutno, da ne rastem in se ne razvijam, ampak res imam ogromno, mesnato zadnjico. Tako zelo redko se iskreno nasmejim, zdi se mi, kot da sem prav zares depresivna. Edino, kar me še drži pokonci, je
tek, ne vem, kaj bi brez njega, moja glava se očisti, stečem stran, stran, stran od strahov, skrbi, tesnobe.
Spoštovani strokovnjak oz. spoštovana strokovnjakinja, kako bi razložili tole s težo? Kako suha se Vam zdim? Med koliko najbolj suhe? Kaj komentirate glede ogromnih porcij? Kaj naj naredim, da bi bilo razpoloženje vsaj malo boljše? Kako naj bom bolj sproščena v družbi? Kaj naj spremenim na svojem karakterju, da bom ljudem bolj všeč? Kako pridobiti smisel za humor? Kaj glede odnosa z mamo? Imate še kakšen uporaben nasvet zame? Tako rada bi spet živela :( !
Najlepša hvala in oproščam se za predolgo pismo.
Fly

Re: Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

ObjavaNapisal Fly » 05 Apr 2018 11:35

Zdravo.
Čutiva enako tesnobo. V mislih imam ves čas, da preveč jem, imam preveliko rit in predebele noge. Oblačiti bi se mogla bolj moderno, biti lepša in pametnejša. Vsaka opazka me zaboli in spravi v jok. Ne znam sprejemati odločitev, ne verjamem vase. Nisem samozavestna in pogumna, menim da bi se mogla spremeniti. Niti psihologinji ne zaupam in ji ne verjamem. Rada bi ti kaj svetovala. Lepega in pozitivnega. Ampak težko se je upreti prevladujočemu svetu. Tudi ti hodiš k psihologu?
Fly1

Re: Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

ObjavaNapisal Fly1 » 05 Apr 2018 11:46

Oprosti prej te nisem zelela prestrasiti. Ce tvoja mami cuti enako, ti svetujem, da se ji izpoves. Tudi ocetu. Meni je pomagalo, ko sem povedala babici in mami. Svetovali sta mi, skupaj smo sle na izlet in postale bolj druzinske. Obdaj se s stvari ki jih rada pocnes. Starsa lahko povabis na sprehod in tek, greste v hribe, na kosilo. Ce rada beres, rises, ali kaj podobnega, pocni to da se sprostis. Lahko gres tudi na travnik ali se zapres v sobo in glasno vpijes. Lahko greste skupaj na kaksen dobrodelni tek ali pa navijata zate v mnozici. Obicajno depresivnim ljudem pomaga, da pomagajo drugim. Ce imas kaj prostega casa, se zaposli s prostovoljstom. Zagotovo lahko najdes kaj dobrega zase. Razmisli kaj bi ti pomagalo in kaj rada pocnes. Imas kaksno prijateljico za klepet?:) vse dobro
Fly2

Re: Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

ObjavaNapisal Fly2 » 05 Apr 2018 14:09

Spet jaz. Spomnila sem se nekaj afirmacij ki jih lahko vdak fan izvajas. Krepile bodo tvojo samozsvest, ampak bo nekaj casa trajalo.
Globoko vdihnes, ko si sama v sobi ali kje v naravi, lahko res potiho poslusas najljubso glasbo in si govoris:
Lepa sem.
Cudovita sem.
Super sem.
Ni se vredno sekirati zaradi drugih.
Vredna sem.
Zmorem.
Odmisli vse hudo in narobe.
Ko bos navajena in zacela verjeti, lahko naredis tudi pred ogledalom.
Moje telo je cudovito, izjemno.
sardela

Re: Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

ObjavaNapisal sardela » 05 Apr 2018 22:20

Fly napisal:
05 Apr 2018 11:35
Zdravo.
Čutiva enako tesnobo. V mislih imam ves čas, da preveč jem, imam preveliko rit in predebele noge. Oblačiti bi se mogla bolj moderno, biti lepša in pametnejša. Vsaka opazka me zaboli in spravi v jok. Ne znam sprejemati odločitev, ne verjamem vase. Nisem samozavestna in pogumna, menim da bi se mogla spremeniti. Niti psihologinji ne zaupam in ji ne verjamem. Rada bi ti kaj svetovala. Lepega in pozitivnega. Ampak težko se je upreti prevladujočemu svetu. Tudi ti hodiš k psihologu?
Živjo!
Hvala za tako hiter odgovor. Točno si povedala, kaj čutim.
Da, hodim k psihiatrinji, s katero res težko navežem stik, zdaj pa sem pričela še k šolski psiholginji, s katero se zelo dobro ujamem. Ravno zdaj je v šoli v naravi, razkrila pa mi je, da si želi, da bi napravili načrt, da bi mi bilo v razredu lažje. Imam čudovitega očeta, z njim se ogromno pogovarjam. Toda mama... Pravi mi, da sem zguba, sramota za družino, pošast, lena princeza... Tako redko se nasmeji, pa še takrat se mi ta zvok gabi. Močno se mi je zamerila in vsak dan je ista! Vem, da sem s svojo anoreksijo razdrla družino. Plačujem šolanje neki deklici iz Ugande, z njo sem tudi stalno v kontaktu. Zelo rada tečem in se sprehajam, sem knjižni molj, vendar pa res nimam veliko prostega časa, saj se moram veliko učiti, hodim na športna tekmovnja, treninge, tekmovanja iz znanja. Mi lahko zaupaš še ti svojo zgodbo? Kako se je začelo? Mi poveš kaj o sebi?
Bodi v cvetju!

P.S. Prosila bi še katero od endokrinologini, če bi mi lahko pojasnila dotična vprašanja glede suhosti. Hvala!
kitty+
Objave: 3
Pridružen: 05 Apr 2018 22:45

Re: Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

ObjavaNapisal kitty+ » 05 Apr 2018 22:51

Ojla, sej vem, da je trapasto, ampak poskusi najti kakšne spletne prijatelje :)
Pomaga, lastne izkušnje
sardela

Re: Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

ObjavaNapisal sardela » 06 Apr 2018 12:22

Oj!
Kaj natančno imaš v mislih? S to punco iz Ugande, ki ji plačujem šolnino, se veliko dopisujem po gmailu in mi zelo pogreje srce. Imaš še kakšen predlog, kako bi si pridobila "spletne prijatelje"?
Lepo se imej!
sardela

Re: Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

ObjavaNapisal sardela » 06 Apr 2018 15:22

Pravzaprav je moj velik problem, da se sploh ne znam pogovarjat. Včasih nisem bila takšna, toda zdaj... Ob srečanju s katerokoli osebo, s katero bi lahko spletla prijateljstvo, obnemim, zmrznem, nimam nobene ideje, kaj bi povedala, pa če še rečem kaj sem čisto brezvezna. Vem, da sem ljudem zelo dologčasna, ko pa ne rečem čisto nič smešnega ali zanimivega ali kaj. Tudi moj glas ni vredu... Nek čudem ton imam ob pogovoru, takšen, ki takoj odvrne pozornost od mene. Tako sem zdaj pred vsakim pogovorom živčna, zato gre še slabše in vrtim se v začaranem krogu ter tonem vedno globlje in globlje. Vsakič ko učitelj reče, da se sedaj lahko pogovrajamo, se tega ustrašim, saj vem da bom spet zabluzila. Pa vseeno poskusim in se ne menim, nič bolje ni. Vsak dan mi je muka odditi v šolo ali že vstati. Sploh se ne morem skoncentrirati, vedno sem se imela za punco, ki ima srečo, da lahko z manj učenja dobi 5, zdaj se verjetno učim daleč največ v razredu.
Kako naj spet pridobim sposobnost pogovarjanja? Pa veselje do življenja?
Fly3

Re: Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

ObjavaNapisal Fly3 » 06 Apr 2018 20:49

Zdravo. Na računalniku sem in sedaj ti lahko napišem veeees roman.
Če se psihiatrinji težko zaupaš, je še vredno, da hodiš k njej? Ne bi bilo lažje pri nekom, kjer lahko brez strahu potožiš svoje težave?:)
To je super! Meni je moj razred všeč, vsak sošolec nekako sije po svoje, ampak se težko družim z njimi, saj ves čam mislim, da sem čudna in da oni mislijo, da sem čudna ali pa da izpadem preveč nesramno, ker sem bolj resna in se težko pohecam, ker me je strah, da bi koga užaljila. Družim se z manjšino, ki mi je blizu.
Vesela sem, da imaš očeta za zaupnika. Sama s svojim komaj kaj rečem, ker od mene pričakuje "popolno" hčerko s super ocenami, super prijatelji, srečno, veselo, klepetavo, pogumno, ki ve kaj hoče v življenju. To pa v resnici nisem. Včasih se mi zdi, da se druži z mano samo za to, ker sem njegov edini otrok. Večkrat sem ga slišala reči, da če ne bi bilo zaradi mene, bi bil nekje v tujini s super plačano službo in se malo počutim krivo, sploh ker nisem to, kar pričakuje, da sem.
Anoreksija je prišla zaradi tvoje slabe samopodobe in želje, da če boš bolj suha, boš lepša in te bodo imeli vsi raje. Zgodilo se je, pri tem nisi imela velikega vpliva.Žal mi je, da je mami manj razumevajoča in da te krivi za to. Mogoče jo ta izkušnja boli, lahko da se ji je kaj zgodilo in noče povedati, sama pa se s to travmo spravlja nate.
Kako čudovito, da deklici plačuješ šolanje! Zagotovo je zelo srečna, da te ima!:) Tudi sama zadnje čase posvečam prostovoljstvu, ampak sem bolj usmerjena na živali.
Tudi sama zelo rada berem, sploh kriminalke, znanstveno fantastiko, fantazijo in psihološke trilerje. V teku sem bolj slaba, rada pa imam res dolge sprehode in pohode. Nisem ravno hitra, sem pa vztrajna in vzdržljiva.Vidim, da si res zelo zaposlena, sama edino hodim na plesno vadbo, drugače pa poležavam in razmišljam. Zelo me sprošča peka, domačima kužkoma večkrat spečem domače piškotke, ki izginejo še ta isti dan.
Kdaj se je vse to skupaj pričelo? Kaj pa vem, prišlo je kar spotano. Večkrat sem opažala, da se ljudje odmikajo od mene, se družijo z lepšimi in postavnejšimi. Začela sem kriviti svojo močnejšo postavo, mozolje in mastne lase, sama sebi sem se zdela grda. Trenirala sem balet, potem hip hop, dve leti in pol intenzivno jahala. Lastniki konja so nam prikrivali neozdravljivo bolezen, potem pa so ga vzeli nazaj in prodali. Ves čas so bili zelo prijazni in ljubeznivi, ko pa so me zlobno porinili stran, sem se zavedla tudi grde plati sveta. Začela sem opažati kako se spravljajo na nekega sošolca, kako fantje preklinjajo in grdo govorijo, kako so opravljali podobne meni in takrat sem spoznala, da sem grda. V to sem začela verjeti. V osmem razredu sem začela z vadbo v klubu, a me niti mami ni podpirala pri tem in sem nehala. Potem pa se je začelo z valeto. Punce so tekmovale med sabo s postavami, frizurami, oblekami, katera pride z limuzino in katere ne. Začela sem čutiti žalost, ki je ne znam opisati. Mislila sem, da bo v srednji šoli bolje. Takrat pa se je začelo. Videla sem mučenje živali, migrante, začela sem razmišljati o vojnah, brezdomcih, boleznih, trudu ki nikoli ne obrodi sadov. Nisem več hotela v šolo, vsak dan sem se jokala, v šoli sem med uro brisala solze, da jih nihče ne bi videl, doma sem ležala z zagrnjenimi žaluzijami in jokala, dejansko so me morali prisiliti in zvleči v šolo. Potem sem zamenjala dve psihologinji, a termine sem imela tako ne redne, pri zasebnem pa so ure tako drage, da smo obupali. Medtem sem se pretvarjala, da sem v redu, se zaprla v sobo, učila in jokala zraven, razmišljala kako sem nekoristna in neumna, stala pred ogledalom in gledala, če so noge bolj suhe, več mesecev nisem jedla nič sladkega, potem sem iz jedilnika tudi izočila meso, mleko in jajca. Nekega dne sem imela preprosto dovolj in sama poiskala pomoč psihoterapevtke. Nisem ozdravljena, še vedno ne skačem od veselja in vpijem kako lep svet je, a ko se pogovarjam z njo, mi je nekako lažje. Še vedno sem bolj umirjena, tiha, zaprta vase, še vedno se kdaj z odporom pogledam v ogledalo, za 18 letko celo načrtujem stilsko preobrazbo in zip lining, nekoč bi rada skočila s padalom, ampak skušam ugotoviti kaj rada počnem in kaj me zanima. Še vedno se primerjam z drugimi in sanjarim, da bi bila drugačna, živela drugače, boljše življenje.
Kylo Ren

Re: Zmedena, tesnobna, ne vidim luči

ObjavaNapisal Kylo Ren » 07 Apr 2018 19:37

Da bi imela smisrl za humor kar od zdaj naprej se neda. Se sreca. Pozorno preberi vsako jutro reci odsev v ogledalu: lepa sem , sprejemam se, originalna sem, popolna sem v svojih nepopolnostih, kako sem čudovita in odlična. Zeli sem ponosna nase ker mi gre dobro v šoli!<3...
Izogibaj pa se temu da reces kok sm glupa pa tud ce sam v hecu. To da se nemaras ni smesno!

Ker pa nimas smisla za humor si obdarovana s kaksno drugo lastnostjo. Npr. vem da si zelo pametna no rekla si da se sam ucis. Ampak a se neumni clovek kej uci pred testom? Ne! Ker ne ve da mu ocene krojijo lajf!! Ampak ni neumnih
ljudi. So samo pametni ljudje z razlicnimi vrstami mozgani!

Zelo bi bilo lepo da bi vsaj 1x dnevno jedli skupaj. Vem da si zelooo pametna in nadarjena oseba, prosim pogovori se z mamo res bi pomagalo...mogoce kaj pa ves tudi ona misli podobno kot ti.. da ti nic ne gre.Ampak vse ti uspe ce se tega lotis!!

In glede postave....TI SI DAMA!!! naj te ne skrbi kaj si drugi mislijo o tebi!!! Ce se bos imela sebe rada te bodo imele rade tudi druga dekleta!

Jaz ko sem se slabo pocutila u svoji kozi sem si zavrtela to pesem Meghan Trainor: I’m a lady. Pocasi sem bila bolje.
Rada se mej!!

Kylo Ren❤️