Prizadeta, nimam prijateljev in slaba samopodoba

Vprašanja na tosemjaz.net.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Prizadeta, nimam prijateljev in slaba samopodoba

Uredništvo » 10 Avg 2017 08:26

Odgovor svetovalke
_________________

Draga mladenka!

Mislim, da bi ti pogovor s terapevtom pomagal. So odlični, dobri in žal tudi slabi terapevti. Toda pozor! Lahko je nekdo odličen terapevt, pa se morda vidva ne bosta ujela... Vsekakor pa ti bo pomagal pogovor z dobrim prijateljem. Ni pomembno koliko imaš prijateljev, pomembno je, ali so tisti, ki jih imaš resnično dobri. Ne moreš po eni prijateljici soditi, kakšni so ostali. Odlično bi bilo, če bi se vključila še v kakšno dejavnost, ki te zanima. Morda boš tam našla dobrega prijatelja. Poskusiti res ni greh.

Mimogrede. Ali med počitnicami kaj delaš? Pčitniško delo, kjer bi lahko tudi kaj zaslužila in tudi na takšen način pokazala svoje sposobnosti. Mogoče bo potem tudi oče spremenil mnenje o tebi. Kdo ve!?

Ne vem, zakaj ima oče takšno mnenje o tebi kot ga ima. Ali si edinka? Če nisi, kako se obnaša do tvojega brata ali sestre? Mogoče oče želi samo to, da bi ti izrabila sposobnosti, ki jih imaš, pa tega ne zna drugače povedati.....Veš, ljudje različno izražamo in kažemo svoja čustva in velikokrat ne znamo pravilno in primerno povedati svojega mnenja. Žal nas tega niso nikjer učili, čeprav je ta sposobnost človeku zelo, zelo potrebna.

Kot vidiš, sem ti odgovorila na obe pismi in upam, da sem ti vsaj malo pomagala.

Lepo te pozdravljam in želim vse dobro!

mag. Maja Krajnc

p.s.

Ali si že poklicala številko, ki sem ti jo posredovala v prejšnjem odgovoru?
Baby James

Re: Prizadeta, nimam prijateljev in slaba samopodoba

ObjavaNapisal Baby James » 28 Avg 2017 02:50

Pozdrav. Med počitnicami ne delam. Rada bi, gledala sem ponudbo, ampak tista dobra dela so pobrana že na začetku počitnic.
Ne, nisem edinka. Imam še precej starejšo sestro. Oče se do nje obnaša nevem, morda malce podobno. očita ji, da še vedno ni diplomirala, da že 5 let piše diplomo, da nima dela recimo, da je nesamostojna oseba ...
Morda pa ima moja mama pa vseeno malce prav, ko pravi, da kot najmlajša v družini bom bila vedno malce ljubka (ker pač najmlajši otroci naj bi bili ljubki). Čeprav si je moj oče menda želel tri otroke (moja mama pa dva) in enega sina izmed otrok.

Imela sem samo eno najboljšo prijateljico. Tako, da nekih drugih dobrih prijateljev niti nimam. Zdaj pa se ta bivša prijateljica do mene obnaša kot do kriminalca. Tako, da morda bi se lahko vključila v še kakšno aktivnost, ki me zanima in veseli, da bi med drugim tudi pridobila prijatelje.
V zadnjem letu sem izgubila tako babico kot dedka. Ne vem, kaj mi predlagate, da kako naj pač se soočim z izgubo, pa to?
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Prizadeta, nimam prijateljev in slaba samopodoba

Uredništvo » 29 Avg 2017 09:06

Odgovor svetovalke
________________

Draga mladenka!

Končno si napisala, kaj te je letos doletelo. Izguba babice in dedka s
katerima si si bila verjetno zelo blizu. Morda te je to bolj prizadelo,
kot si pa upaš priznati.

Še posebej v zahodnem svetu je smrt tabu, porinjen nekako vstran. Toda
strah pred smrtjo pride slej ko prej na plan. Preganja nas vse
življenje, mi pa gradimo barikade – veliko jih sloni na zanikanju -, ki
nam pomagajo v soočanju z zavedanjem o smrti. Toda ne moremo prenehati
razmišljati o njej. Vpija se v naše fantazije in sanje, svobodno se
izliva v vsako nočno moro. Glede na pomembno mesto, ki ga smrt zavzema v
našem življenju, je preprosto ne moremo ignorirati. Od začetka pisane
besede, so ljudje doumeli, da vse izgine, da se ljudje bojijo izgube in
da moramo najti način, kako živeti navkljub strahu in minevanju.

Večini strokovnjakom za mentalno zdravje, ki delajo z umirajočimi,
svetujejo, da v teku izobraževanja preberejo Tolstojevo zgodbo /Smrt
Ivana Iljiča/. Ivan Iljič je brezobzirni birokrat, ki umira v agoniji, ob
koncu svojega življenja pa doživi presenetljiv uvid. Doume, da umira
prav tako grdo, kot je grdo živel. Ta uvid je povzročil veliko osebno
spremembo in njegovo življenje je bilo v poslednjih dneh preplavljeno z
mirom in smislom, ki ju prej ni nikoli doumel. Tudi druga velika
književna dela vsebujejo podobno sporočilo. Npr. v /Vojni in miru/, se
Pierre po tistem, ko so v zadnjem trenutku odpoklicali strelni vod, ki
bi ga naj usmrtil, popolnoma spremeni. Scrooge, v /Božični zgodbi
(Christmas Carol),/ ne postane v trenutku nov človek zaradi božičnega
veselja. Njegova preobrazba se je začela takrat, ko mu je duh bodočnosti
dovolil, da vidi lastno smrt in tujce, ki se grebejo za njegovo imetje.
Sporočilo v vseh teh delih je enostavno in globoko: Čeprav nas fizični
vidik smrt uničuje, nas lahko ideja o smrti rešuje. Smrt in smrtnost
prevevata pogovore o staranju, telesnih spremembah, življenjskih
obdobjih in drugih pomembnih življenjskih obeležjih.

Zakaj sem ti to napisala? Zato, da bi se še enkrat vprašala, kaj so
tvoje življenjske naloge in tudi kako se jih lotiti. Vprašaj se, ko se
boš čez pet let ozirala nazaj na svoje življenje, na kaj bi bila lahko
ponosna.

Vzemi v roke dobro knjgo, npr. Erich Fromm, Umetnost ljubezni, ali pa
Viktor Frankl, Kljub vsemu reči življenju da, ali pa Rene Egli načelo
Lola v katerih boš lahko našla veliko modrosti in tudi načinov, kako iz
situacije v kateri si. Seveda se boš morala pri branju malce potruditi,
toda brez nič ni nič.

Prav lepo te pozdravljam in želim vse dobro.
mag. Maja Krajnc
Baby James

Re: Prizadeta, nimam prijateljev in slaba samopodoba

ObjavaNapisal Baby James » 31 Avg 2017 03:25

Pozdrav. Hvala :-)
No, na vaš predlog sem se lotila pisati dnevnik (na roke). Opazila pa sem, da imam nekoliko težav z izražanjem čustev in iskrenostjo pisanja v dnevnik. Tako v dnevniku, kot tudi v realnem življenju. Tudi recimo ne vem, na kakšen način naj bi bilo primerno podati recimo kompliment, zato sem raje tiho. Ker pač ne bi rada butnila ven kakšno neprimerno. Tudi pač recimo dnevniku se malo težko odprem in sem iskrena in zapišem svoje misli, itd. Kako lahko to izboljšam?
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Prizadeta, nimam prijateljev in slaba samopodoba

Uredništvo » 01 Sep 2017 14:52

Odgovor svetovalke
_________________

Draga mladenka!

Kot vsepovsod tudi tu dela vaja mojstra. Ti samo piši, piši in se tako navajaj se na izraženja čustev.

Menim pa, da bi bilo zate najbolje, to kar sem ti že napisala: *svetujem ti, da pokličeš na št.031 778 772 (posvetovalnica za pomoč ljudem v duševni stiski), kjer ti bodo povedali, kje je najbližja posvetovalnica (zdaj je svetovanje zastonj), kjer se boš lahko pogovorila s psihoterapevtom in z njim v neposrednem pogovoru tudi predelala svoja čustva. *

Nekaterih stvari in problemov se enostavno ne da reševati preko mailov.

Lepo te pozdravljam in želim vse dobro!
mag. Maja Krajnc
lollipoop
Objave: 8
Pridružen: 07 Sep 2017 10:38

Re: Prizadeta, nimam prijateljev in slaba samopodoba

ObjavaNapisal lollipoop » 07 Sep 2017 10:53

Draga Baby James,

tudi jaz sem punca, stara sem 19 let in imam prav podobne težave, kot ti. Moj največji problem je, da nimam prijateljev in nobenega, ki bi mu lahko zaupala. Rada bi ti pomagala, se pogovorila s tabo, če želiš. V življenju sem že marsikaj doživela, zato upam, da bi ti lahko kako pomagala oz. svetovala. Če hočeš, mi piši zasebno sporočilo, lahko si izmenjava gmail ali kaj podobnega?

lepo pozdravljena :)
Baby James

Re: Prizadeta, nimam prijateljev in slaba samopodoba

ObjavaNapisal Baby James » 12 Dec 2017 14:06

Pozdrav. Rada bi nekaj vprašala, pa bom pisala kar pod tole temo. Včasih, še posebej, ko morem pisati kakšen test ali izpt, zablokiram. Pravzaprav, že, ko se je potrebno pripravljati oz. učiti, zablokiram in se zaradi te blokade sploh ne morem učiti, ker me je tako strah. Strah me je pa neuspeha oz. me je sram neuseha, zato je to pač obrambni mehanizem, ki preprečuje, da bi poskusila. Ker, če ne poizkusiš, tudi pasti ne moreš. Mislim, da pač name negativno deluje stres. Ker recimo moja mama, ko je sama v stresu, začne kričati, me zmerjati, govori, da sem ena zguba, ipd. In pač potem to vpliva name, da zaradi tega stresa in tega zmerjanja oz. misli, kako itak nisem nič, dobim blokado. Oz. pač še jaz sem potem v stresu. In najraje bi se takrat mami popolnoma izogibala, saj pač negativno deluje. Opazila sem, da pomaga, če se sprostim, globoko diham, umirim misli, se osredotočim na kaj drugega (recimo glasbo ali kaj) in skušam si dopovedati, da sem sposobna, da zmorem ni nič groznega. Malo sem brskala, pa sem ugotovila, da je to nekakšna oblika meditacije, imam prav? Včasih mi to uspe, včasih, pa pač negativne misli nadvladajo. Opazila sem tudi, da zelo pomaga, če se pri tem pogovoriš s kom, ki je miren človek in te pravzaprav zna pomiriti in spodbuditi, da pozitivno razmišljaš. To skoraj vsakič pomaga? Brala sem, da naj bi nekaj podobnega bil avtogeni trening, kajne? Kje se pa tega lahko naučiš in kako to izgleda? Baje, tega učijo nekateri psihologi.
Torej, kaj naj pravzaprav naredim, da bi najbolj pomagalo? Je ta problem neobičajen in sem res takšna zguba?
Baby James

Re: Prizadeta, nimam prijateljev in slaba samopodoba

ObjavaNapisal Baby James » 03 Jan 2018 13:36

Pozdrav. Kdaj naj bi dobila odgovor, ker že precej časa čakam? Hvala.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Prizadeta, nimam prijateljev in slaba samopodoba

Uredništvo » 08 Jan 2018 13:56

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena,

naj ti najprej potrdim, da ta problem ni čisto nič neobičajnega in je v bistvu zelo pogost pri šolskih otrokih in tudi dalje pri mladostnikih in študentih. Še pri odraslih se pojavlja, da zaradi stresa ne znajo oz. bolje rečeno ne zmorejo odreagirat. Kot si že sama napisala, se ne znaš umirit, ko pride do stresa. To, kar si napisala, kako se sproščaš, je odlična rešitev. Je pa res, da je vse skupaj samo začasno. Glede na to, da si napisala, da ti mami pri tem ne pomaga kaj dosti, je žal tudi okolje neprimeprimerno. Jaz bi ti priporočala, da se morda, če imaš možnost, fizično odstraniš iz tega okolja. Pojdi se učit v knjižnico ali k prijateljici. Nekam, kjer je okolje mirno in sprejemljivo. Zagotovo, ti bo pomagalo, če boš počela stvari, ki te sproščajo. Če te recimo sprošča glasba, si lahko daš slušalke in se poskusiš učiti ob glasbi.

Sama se kot šolska psihologinja veliko srečujem z otroki, ki imajo težave s spoprijemanjem s strahom, tako da če misliš, da te ta težava ovira pri normalnem življenju, bi ti priporočala, da se po pomoč obrneš tudi na psihologa. Predvidevam, da ga na šoli imate. Običajno psihologi otroke tudi bolje poznamo in lažje svetujemo, kaj je najbolj primerna reakcija. Velikokrat so otroci premalo samozavestni in jim poskušamo s pogovorom in podajo različnih tehnik, samozavest dvignit in posledično najdejo tudi različne načine, kako se naj s stresom spopadajo. Resnično upam, da boš našla podporo, ki jo potrebuješ.

Če ne, pa sem ti vedno na razpolago in mi lahko pišeš. Žal pa te trenutno premalo poznam, da bi ti lahko dala bolj podrobna navodila, kaj nardit. Morda poskusi najti na spletu različne tehnike za spoprijemanje s strahom ali pa tehnike za dvig samozavesti.

Želim ti obilo uspeha in nasmejanih trenutkov.

Lep pozdrav,
Doroteja Vodopivec, mag. psihologije
Baby James

Re: Prizadeta, nimam prijateljev in slaba samopodoba

ObjavaNapisal Baby James » 07 Feb 2018 04:17

Pozdrav.
Ja, še bi vam pisala, če lahko oz. še bolj pojasnila vam stvari.
Glede učenja ob glasbi. Glasba vsaj mene bolj moti, kot pa sprošča. No, vsaj takšna glasba, kot jo jaz poslušam, pač bolj v stilu kakšen rock, itd. Tudi v hrupnem okolju (če ljudje hodijo ven in noten iz prostora, ob ropotanju loncev v kuhinji npr.) se ne morem učiti. Ampak za učenje potrebujem mir in tišino. Razen, če se še s kom učim, da se potem z osebo pogovarjaš o učenju in si dva pri učenju pomagata, se sprašujeta (rešujeta primere, pač karkoli) in se drug drugega spodbujata (ali pa več ljudi skupaj, v skupini, pač studdy buddyies). Ne pa, da se med učenjem pogovarjata o drugih stvareh, ker ti to potem zbija koncentracijo. Za druge stvari je čas med odmorom. Morda bi pa lahko poskusila s takšno glasbo, ki naj bi sproščala npr. zvoki narave, itd. pač takšno glasbo, kot jo uporabljajo za meditiranje. To pa dejansko (sem že poskusila) pomaga pri koncentraciji in sproščanju. Ja, knjižnica je dober prostor za učenje, saj je tam mir in tišina. Sploh, če se v knjižnici učiš še z nekom, ki ti lahko pomaga če, česa slučajno ne razumeš, itd.
Glede šolske psihologinje. V osnovni šoli smo imeli (kot šolsko svetovalno delavko) pedagoginjo, ne pa psihologinje. Pedagoginja je bila mlajša in se je ukvarjala predvsem z nadarjenimi otroci, z otroci, ki so imeli vedenjske težave (bili vzgojno problematični, moteči v šoli) in pa s tistimi otroci, ki so imeli učne težave, ampak izključno takrat, ko so imeli prav pedagoško odločbo o individualni učni pomoči in s tem tudi s pogodbo določene prilagoditve pri pouku. Pedagoginja je (to so tudi drugi opazili, ne samo jaz) nadarjene učence dojemala bolj kot intelektualce, tiste učence, ki so ali bili vzgojno problematični ali imeli uradno učne težave, pa kot učence, ki v življenju najbrž ne bodo nikoli npr. dosegli visoke izobrazbe, ipd. Tako, da pedagoginja na osnovni šoli je učno pomoč morala imeti prav tvojo uradno pedagoško odločbo o učni pomoči, ker če ne učne pomoči z njene stani ni bilo. Pa tudi, če bi to želel, bi potem pedagoginja te predlagala učiteljskemu zboru za pedagoško pogodbo, kot učenca z učnimi težavami. Potem pa na tej srednji šoli, je zaposlena (kot šolska svetovalna delavka) psihologinja, pedagoginje v bistvu ni. Vendar sem se pač nekako bala, da te bo enako kot na osnovni šoli, tudi na srednji šoli, šolska svetovalna delavka obravnavala kot nekoga, ki pač ima uradno učne težave, potrebuje uradno pedagoško odločbo, najverjetneje zaradi tega ne bo dosegel visoke izobrazbe, itd. Pač vsaj jaz mislim, da šolska psihologinja (na srednji šoli) precej bolj obvlada svoje delo, kot pa šolska pedagoginja (na osnovni šoli). Pa brez zamere, ker pač kao profesionalcev se ne sme kritizirati.
Pa saj ta del pisma ni pomemben, samo pojasnjujem.

Začela sem se ponovno rekreativno ukvarjati s športom, ker sem pač eno obdobje to opustila. Pač v osnovni šoli sem trenirala, mislim, bolj rekreativno, ni bilo nekaj hudega, pač, če sem se potrudila sem šla tudi na kakšno tekmovanje (pač nikoli nisem šla na mednarodno tekmovanje, pač regijsko ali državno) in dosegla tudi kakšen rezultat. Nisem pa nikoli bila prav 1. v Sloveniji, ali kaj podobnega. Niti pač za zdaj nimam tega cilja, ali kaj podobnega. Tako, da vem, da pač v športu, ki mi je všeč, imam nekoliko potenciala. In ne vem, pač kot primer s športom sem opazila, da se bolje počutim, saj pač sam veš, da si ti naredil nekaj dobrega zase. Pač tudi tak trener je tak, (oz. na splošno so skoraj vsi športniki takšni) da je na splošno pozitiven človek in da pač gleda na življenje in ljudi pozitivno in zna pač ljudi spodbujati, jih pohvaliti, hkrati pa tudi podati konstruktivno kritiko, kaj bi bilo treba izboljšati, pač zase, ne za koga drugega. Ne vem, nekako ti pač šport malenkost dvigne samozavest, samopodobo in samospoštovanje. Ker, pač vidiš, da če se potrudiš si sposoben kaj narediti, lahko si v tem dober in drugi ljudje tudi to opazijo in to pohvalijo in te spodbudijo, da to počneš še naprej.
Opazila sem, da pač vsi, ki so dobri učitelji ali pa pedagogi/psihologi/trenerji/starši, itd., da to dobro znajo. Da znajo dobro spodbujati in hkrati podati komplimente, kot tudi konstruktivno kritiko.
Mislim, pač takšna kritika kot je npr. kako si nerodna, nič ne znaš narediti prav, joj, jo, kako si neumna, da še pri teh letih tega ne veš, nič ne bo iz tebe, ja, boš pa v življenju klošar in podobne je pač dejansko uničujoča. Pač ne vem, takšna kritika sem opazila, da me dejansko blokira, da potem nisem sposobna za dejansko nič. In pač to tvoji starši počnejo, ker ne vem, da bi te spodbudili ali kaj. Samo potem to ima popolnoma nasproten učinek, da potem samega sebe onesposobiš in sabotiraš. Ker, pač te je strah pred oz. bolje rečeno sram potencialnega neuspeha, ker se bojiš, kako bodo drugi reagirali, ker drugi itak mislijo, da si nesposoben in potem pač zablokiraš (obrambni mehanizem). Ker, pač če niti ne poskusiš ali pa se ne maksimalno potrudiš, potem pač ne moreš pasti, ne moreš biti neuspešen. Pač potem starši ti rečejo, ja saj sem vedela, da iz tebe ne bo nič, itd. Pač, če me razumete.
Dejansko kaj pomaga pri tem, je da ti nekdo reče, da pač vidi, da si sposoben človek, da si se učil, da to ti znaš če hočeš in da tudi, če ti (prvič) ne uspe, da ne bo nobene katastrofe, da pač rezultat ne odraža nujno tvoji sposobnosti in da kljub neuspehu si pač še vedno uspešen človek, ki mu bo uspelo v življenju, samo potruditi se je potrebno, se bolje pripraviti in poskusiti naslednjič. Pač, ne vem, s to tehniko se dejansko počasi reši zadevo do konca in pride dejansko zadevi do dna, da te težave sploh ni več, ne obstaja, je izginila.
Nekoliko sem raziskala po internetu, pa sem ugotovila, da je dejansko tudi sproščanje nekakšna oblika meditacije. Tako, da po mojem, bi tudi ta tehnika lahko pomagala, saj je to pač tudi splošno znan tehnika, tega.

Pred tremi leti (tako sem takrat starše slišala govoriti v zasebnem pogovoru) je moja mama sama šla k moji osebni zdravnici, ki je (ker sem bila mladoletna in zdravnik staršem mladoletne osebe pravno gledano lahko pove, svetuje o zdravstvenem stanju njihovega mladoletnega otroka) zame napisala napotnico za pedopsihologa (ali pedopsihiatra, ne vem točno) Potem pa sta šla moja starša,oba sama prbl. 3x (ali nekaj takšnega, ne vem točno) k pedopsihologinji v zdravstvenem domu in psihologinja je zame napisala diagnozo, da na podlagi tega, kar sta ji starša povedala in na podlagi moje osebne zdravnice, da imam kao nezdravljeno obliko socialne fobije. Nikoli pa nisem bila sama pri nobenemu psihologu, ali kaj podobnega. Kaj pa naj zdaj naredim? Kaj pravzaprav to pomeni?

Mislim, da moje "težave" (btw. beseda težave, problemi se meni tako grozno slišita, kot da imaš sam s sabo neke grozne probleme) izvirajo predvsem iz slabe samopodobe, slabega samospoštovanja, nizke samozavesti, kar pa izvira iz tega , da so se vrstniki iz mene precej norčevali, me zafrkavali, pa tudi, da me je moja prijateljica, pravzaprav dve prijateljici (za katero sem mislila, da je moja zelo, zelo dobra prijateljica) močno prizadela, me izkoristila, izdala moje zaupne stvari, me ignorirala, da sem zanjo mrtva, itd. Pa tudi kak fant (pripadnik nasprotnega spola, pač) me je prizadel, se iz mene norčeval, žalil moje telo, da itak me nihče ne bo hotel imeti, me pravzaprav želel imeti izključno samo za avanturo brez obveznosti in pravil, da je avantura brez obveznosti, to nekaj povsem normalnega (če tega ne bi želela, pa z mano ni hotel imeti nič, ker se mu je zdelo enostavno čisto brezveze da bi se zame trudil), dokler ima on od mene koristi, dokler se me on ne naveliča, ali dokler ne dobi punce, potem pa nasvidenje, želim ti srečno življenje, jaz te pa (kot žensko) ne potrebujem več¸.
In pač, tudi recimo tvoji starši, ko ti vidijo, da ti nekaj ne gre, te ne spodbujajo, ampak rečejo, da ja, se npr. že nisi dovolj učil, azto pa si to tudi zaslužiš, ali pa ja, očitno ti to ne gre, zato očitno v življenju ne zmoreš, ipd. In pač, potem se nikjer ne počutiš sprejeto takšno kot si v resnici, pred nikomer ne moreš npr. se iskreno zjokati (ker je to pri tebi ljudem nadležno, ...) ali pa iskreno izražati svoja čustva, nikjer se ne počutiš dovolj dobra, takšna kot si, da te imajo radi, takšno kot si in z nikomer se potem ne moreš odkrito pogovoriti, ker pač to ne bo bilo sprejeto in te bodo ljudje obsojali, da s teboj ni vse v redu, itd. Pač enostavno ljudje te bodo potem imeli, da s teboj nekaj pač enostavno ne more biti ok. Ja, v bistvu je to to, kar sem želela povedati. Kaj pa vi mislite?

Oprostite, ker je pismo dolgo, upam, da boste iz njega uspeli izluščiti bistvo, tisto, kar želim povedati. Hvala.