Samomor

Odgovori

Moški
Ženski
Neizbrano

BBKoda is Vklopljeno
[img] je vklopljen
[flash] je izključen
[url] je vklopljen
Smeški so izklopljeni

Pregled teme
   

Razširi pogled Pregled teme: Samomor

Re: Samomor

Napisal Uredništvo » 12 Sep 2019 15:36

Odgovor svetovalke
___________________

Draga nevem123,

vesela sem, da si se ponovno oglasila. Hvala. Imaš prav, ko si napisala, da sva odprli veliko stvari. Nikakor ni potrebno, da bi vse stvari in težave, ki sva jih načeli, reševala naenkrat. Razmisli, kaj od tega kar si napisala te najbolj obremenjuje in začni z reševanjem tistega. Tako boš dobila občutek, da so stvari bolj obvladljive. To, da si o svoji stiski spregovorila in da si prosila za pomoč, je znak moči in, kot sem ti že prejšnjič napisala, odraz poguma. Verjemi, da vsi mi, ki delamo v spletni svetovalnici (kot tudi tisti, ki delajo na telefonu ali v živo) to počnemo zato, ker nas to delo veseli, predvsem pa želimo pomagati. Zato se prosim ne počuti v napoto in kot da nam tratiš čas.

Iz tvojega pisma je zelo čutiti, da strah pred maturo zavzema dobršen del tvojega razmišljanja. Napisala si, da te je mature grozno strah, da je zelo težka, da je nemogoča, ti pa da si butasta, da na maturi ne boš vedela ničesar in da v življenju ne boš nič postala. Vse si opisala v najbolj skrajnih in najtežjih variantah, stvari si nekako posplošila po principu »vse ali nič«. Pa poglejva, koliko to drži. Naštela si štiri predmete, ki te veselijo in ki ti gredo dobro od rok in enega, matematiko, ki ti povzroča veliko težav. Iz enega predmeta, ki ti ne leži, si zaokrožila na – nič ne bom vedela. Res je, da je matura zahtevnejša od navadne kontrolke (nima smisla, da se sprenevedava) in res je, da je od uspeha na maturi veliko odvisno. A hkrati je tudi res, da je veliko več tistih, ki maturo opravijo, kot je tistih, ki je ne. Tvoje razmišljanje »nič ne bom vedela«, »matura je nemogoča« je torej, reciva temu, preraslo okvirje. Glede na to, da ti štirje predmeti gredo dobro od rok, eden pa ne, poskusi na situacijo pogledati nekoliko drugače, denimo »Štiri predmete dobro obvladam, matematika pa mi povzroča veliko težav. Nekaj bom morala ukreniti z matematiko, a k sreči gre samo za en predmet« ali »Res je, da mi matematika povzroča veliko težav, a zato, ker mi ne gre en predmet, še nisem butasta«. Kaj meniš? Dejstvo je, da če ti matematika povzroča težave, boš morala nekaj v zvezi s tem narediti. Je pa dobro, da veš kaj je tvoj problem (zelo lepo si ubesedila, da te je ravno zaradi matematike tako zelo strah mature), da gre samo za en predmet in da imaš časa še kar nekaj. Razmisli o možnih rešitvah. Inštrukcije, dopolnilni pouk, mogoče lahko prosiš za pomoč kakšnega učitelja? Skozi težave in strah, ki si ga opisala, sem dobila občutek, da je tvoj strah pred življenjem nasploh, v resnici zelo tesno povezan s tvojo tesnobo zaradi šole in strahu pred neuspehom na maturi (in kaj to pomeni za tvojo nadaljno pot). Zato bi se mi resnično dobro zdelo, če bi poiskala strokovno pomoč za tvoje težave s tesnobo. Zapisala si, da te je strah poklicati na kakšen telefon, ker lažje pišeš, ker bi jokala in bi te svetovalec na telefonu težko razumel. Razumem, da je to težko, a lahko si prepričana, da svetovalci razumejo stiske oseb, ki pokličejo, sploh pa razumejo in sprejemajo jok.

Navedla si, da ne želiš antidepresivov in nobenih tablet. Nekateri antidepresivi (predvsem tisti iz starejše generacije) so res povzročali pridobivanje telesne teže, vendar temu ni tako pri novejših zdravilih. Če pa je kakšen nezaželen stranski učinek, ki ga oseba težko prenaša, pa se zdravilo vedno lahko zamenja. Zelo te vzpodbujam k temu, da se o vseh dilemah, ki jih imaš v zvezi z zdravili, pogovoriš s kakšnim zdravnikom. Še vedno se boš lahko odločila proti, a menim, da bi bilo dobro, da če, bi bila ta odločitev dovolj informirana. Praviš, da fizično izgledaš čisto normalno in zdravo, mentalno pa se nisi pozdravila. Bom uporabila prispodobo z avtom – karoserija avta, torej zunanjost, je tvoj fizični izgled. Avto lahko na zunaj zelo operemo, zloščimo in zgledal bo kot nov. Ampak to nam ne bo prav dosti koristilo, če bo njegov motor (tvoje mentalno zdravje) pokvarjen oziroma ne bo deloval tako, kot je treba. Avto bo sicer zloščen in lep, a prav daleč od parkirišča se ne bo premaknil. Tako je tudi z nami. Zdravje je samo eno. Če si se zredila in izgledaš zdravo, to ne bo dolgo trajalo, če si še vedno v duševni stiski. In to si začela opažati tudi sama.

Žal mi je, da oče ne razume tvoje stiske in ne želi poslušati. Mogoče ne zna, ne zmore. Glede na to, da si, kot si sama zapisala, pred mamo in očetom skrivala svoje težave in se je zdelo, da si dobro, je odziv tvoje mame nekako pričakovan. Veš, mama je odreagirala v skladu s »sliko«, ki si jo je ustvarila o tebi v zadnjih letih – da si nasmejana, delavna, prijazna, brezskrbna punca. Ni pa videla oziroma ne vidi vseh tesnob in stisk, ki so se ti in se ti še dogajajo. Mislim, da bi bilo zelo dobro, če bi se z mamo odkrito pogovorili o tem, kako si se pravzaprav počutila ves ta čas. Ji lahko razložiš, v kakšni stiski si bila in še vedno si in zakaj si to skrivala? Vsaka podpora, ki jo lahko dobiš s strani domačih, je več kot dobrodošla. Razumem, da bi mamo rada zaščitila in ji prihranila trenutne skrbi, a po drugi strani razmisli, kaj bi za mamo pomenilo, če bi svojo hčerko za vedno izgubila? Kot mama, tokrat ne kot svetovalka, ti lahko povem, da mame prenesemo veliko in da smo tukaj za to, da pomagamo, imamo rade in skrbimo za svoje otroke. Zato se poskusi z mamo pogovoriti o svoji stiski. Verjamem, da ji bo težko, mogoče bo tudi zelo presenečena nad tem, ko ji boš povedala o svojih misli na smrt. Ampak ohrani zavedanje, da bo/je vse to za mamo novo (do zdaj je videla veselo, brezskrbno hčerko), zdaj pa bo dobila drugačne informacije in da bo mogoče potrebovala nekaj časa, da se na njih privadi. Prepričana sem, da bo tudi tebi odleglo, ker v vsem tem ne boš več tako osamljena.

Vesela sem, da te fant tako podpira in da imaš v njem zaveznika. Razmisli o virih pomoči, o katerih sva govorili in se čimprej odloči za enega izmed njih. Če v zvezi s tem potrebuješ kakšno pomoč, sporoči. Če mi želiš še kaj sporočiti, se seveda še oglasi, vesela bom tega, a vseeno te vzpodbujam k temu, da poiščeš še pomoč v živo. V vsakem primeru pa obdrži zaupanje, da je tvoje slabo počutje trenutno in išči rešitve za pot v življenje. Pri tem se opri na in sprejmi ponujeno roko tistih, ki te imajo radi.

Sem tukaj, če nam želiš še kaj sporočiti.

Lepo te pozdravljam,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Re: Samomor

Napisal nevem123 » 11 Sep 2019 19:06

Spet sem tu. Ne vem točno kako ta spletna stran deluje, upam da boste našli moj odgovor.
Prosim da skrijete moj odgovor.

/Izbrisano v uredništvu/

Re: Samomor

Napisal Uredništvo » 11 Sep 2019 13:15

Odgovor svetovalke
_________________

Draga Nevem123,

hvala, da si se oglasila in z nami delila svojo stisko. Verjamem, da ti ni lahko govoriti oziroma pisati o tem, kako žalostno se počutiš, a vendar te močno podpiram pri tvojih prizadevanjih, da o tem govoriš, iščeš pomoč in da v stiski ne ostajaš sama. S tem, da nepopustljivo iščeš rešitve in možnosti za življenje, kažeš velik pogum. Pogum ne pomeni, da nam nikoli ni težko ali da nas nikoli ni strah, pač pa da navkljub bolečini in strahu gremo naprej v življenje. Ti se boriš že več let in prav nobenega razloga ni, da bi se svojih čustev in počutja sramovala. Čustveni odzivi, tudi tisti najbolj negativni odtenki, pomenijo, da smo živa bitja in da se odzivamo na dogodke – tiste zunaj nas, kot tudi tiste v nas.

Tvoje pismo sem podrobno prebrala, si poskušala ustvariti sliko o tem, s čimer se soočaš in upam, da ti bodo moja razmišljanja vsaj nekoliko v pomoč. Tako kot jaz razumem situacijo, lahko tvoje težave razvrstiva v dva večja sklopa. Prvi sklop so težave vezane na tesnobo v povezavi s šolo, drugi sklop pa so težave vezane na to, kako doživljaš in kakšen odnos imaš sama do sebe. Oba sklopa sta med seboj seveda povezana.

Kot tvoj največji strah oziroma težavo, si izpostavila strah pred šolo, učenjem in maturo. Strah oziroma tesnoba, sta sama po sebi nujni in koristni čustvi, saj nam omogočata preživetje (vemo kaj je za nas nevarno, kdaj se moramo iz kakšne situacije umakniti ali vložiti več napora…). Težava nastopi takrat, kadar tesnoba preide varovalne okvirje in strah začne obvladovati nas in ne obratno. Tvoj strah je, kot si zapisala, tako močan, da se zaradi tega sploh ne moreš učiti. To ni nič nenavadnega, saj strah oziroma tesnoba ojačujeta sama sebe. Kadar nas je strah, imamo običajno misli, ki so negativno obarvane. Ker je v tvojem primeru strah vezan na šolo in maturo, mogoče razmišljaš o tem, kaj in kako bo, če mature ne boš dobro ali je sploh ne naredila, kaj in kako bo, če boš dobila slabo oceno in podobno. Pričakovano je, da bo tvoj strah ob takšnem (ali podobno negativnem) razmišljanju narasel, kar se bo odražalo tudi na telesni ravni (pospešeno in »glasno« bitje srce, vrtoglavica). Bolj izraženo dogajanje na telesni ravni in povečana pozornost na telesne odzive, lahko sprožijo še več negativnih mislih, ki so vedno bolj oddaljene od dejanskega problema. Tako se lahko zgodi, da se ujamemo v začarani krog, ki ojačuje samega sebe - strah pred neuspehom v šoli sproži telesne reakcije, ki sprožijo vedno več negativnih misli, ki onemogočajo uspešno učenje, onemogočeno učenje še bolj ojača strah… In potem smo na začetku kroga. Na koncu je lahko tesnoba vezana že na zelo oddaljene situacije, kot denimo strah pred samim življenjem. V tvojem primeru je ta odnos tesnoba – odziv še nekoliko bolj specifičen, ker imaš, kot si zapisala, obsesivno kompulzivno motnjo (OKM), a vendar tudi v tem primeru (oziroma v tem primeru nasploh) gre za medsebojno ojačevanje. Razumljivo je torej, da se ob takem počutju ne moreš učiti.

Kaj lahko narediš in kako si lahko pomagaš? Kadar stiska ni prehuda, lahko poskusiš s tehnikami sproščanja (o tem lahko najdeš veliko literature), sicer pa se OKM in tesnoba nasploh, zelo dobro odzivata na psihoterapijo, predvsem na vedenjsko kognitivno terapijo. Predlagala bi ti, da na spletni strani Društva za vedenjsko kognitivno terapijo poiščeš terapevta v tvoji bližini (če želiš, ti lahko ob tem pomagamo tudi mi). Skupaj s terapevtom bosta razdelala razloge za tvojo stisko, poleg tega pa boš razvila tudi veščine, ki ti bodo pomagale razviti drugačne vedenjske vzorce oziroma odziv na tesnobo. S tem, ko se boš naučila kontrolirati svojo tesnobo in jo vzdrževati v varovalnih okvirjih, bo več energije ostalo tudi za učenje. Če je tesnoba zelo velika, se zdravnik (običajno psihiater) lahko odloči tudi za zdravljenje z zdravili, ki pomagajo pri hitrejšem in boljšem okrevanju. Pomoč lahko poskusiš najti tudi v mreži psiholoških svetovalnic POSVET (www.posvet.org), kjer nudijo brezplačna psihološka svetovanja. Poleg omenjenih virov pomoči pa lahko za prvo razbremenitev pokličeš tudi na katerega izmed telefonov za pomoč v stiski, denimo Klic v duševni stiski (01 520 99 00, vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj) ali Samarijan (116 123, 24 ur na dan).

Podpora, ki si je deležna s strani tvojega fanta, je seveda neprecenljiva, se mi pa kljub temu zdi pomembno, da poiščeš tudi strokovno pomoč. Zagotovo k tesnobi pridodajajo tudi vse ostale težave, ki si jih omenila. Kot si zapisala, si imela in še imaš težave z anoreksijo, zaradi katere si bila tudi zdravljena. Vzpodbujam te k temu, da čimprej ponovno začneš z zdravljenjem. Se lahko obrneš na strokovnjaka, s katerim si prvič sodelovala? Zapisala si, da pri psihologu stvari nisi povedala tako, kot v resnici so. Iz tvojega zapisa sem razumela, da si to naredila zato, da ti ni bilo treba več tja. Razmisli, zakaj nisi več želela do psihologa. Če se nista ujela, potem imaš možnost, da poiščeš drugega psihologa. Če pa nisi želela več nazaj, ker te je bilo sram, pa poskusi najti nekaj pomirjenosti v tem, da je psiholog navajen na podobne zgodbe in da opravlja poklic, v katerem želi pomagati ljudem. Verjetno se strinjava, da s tem, če stvari ne poveš tako kot so, najbolj škodiš sama sebi.

Izpostavila si, da imaš težave tudi s sošolkami, ki te zasmehujejo. Ali se v zvezi s tem lahko s kom pogovoriš? Šolsko svetovalno službo, denimo? Ali imaš v razredu kakšnega sošolca, sošolko, ki te razume? Verjamem in razumem, da ti je zaradi tega zelo hudo. Osebno preziram zasmehovanje in o ljudeh, ki to počnejo, nimam za povedati dosti dobrega. Ljudje, ki stisko in nemoč drugega uporabijo za to, da sami postanejo večji in močnejši, so majhni. Če sem prav razumela, si v zaključnem letniku, kar pomeni, da boš z novim šolskim letom zamenjala tudi sošolce. Poskusi se oprijeti te misli, če pa se bo nadlegovanje oziroma zasmehovanje stopnjevalo, pa nujno nekomu povej.

Zdaj pa se bova dotaknili še smrti. Zapisala si, da je tvoja »zveza s smrtjo zelo čudna«. Da si pri sedmih, osmih letih doživljala strah, da se ti kaj ne zgodi oziroma da ne bi umrla. To ni tako zelo čudno, oziroma sploh ni. Pravzaprav je to eden izmed tistih strahov, ki mu pravimo razvojni strah in je za določeno starostno obdobje, ko se otrok začne zavedati, da so tudi nesreče, slabe stvari, smrt, normalen. Precej drugače pa je seveda s tvojo aktualno željo, da bi se ti kaj zgodilo. Ta tvoja želja kaže na to, kar tudi sama opisuješ. Da si utrujena od vsega, da si brezvoljna in da v prihodnosti ne vidiš nekega močnega oprijemališča. Zanima me, kakšne imaš načrte za prihodnost? Želiš na študij? Če da, kam? V vsakem primeru te močno podpiram pri tem, da s tistim strokovnjakom, h kateremu boš šla, odpreš tudi to temo. Torej tvoja razmišljanja o samomoru. Razumem, da trenutno tvoje življenje mogoče izgleda oziroma ga doživljaš kot slepo ulico, a to je samo trenutno. Smrt pa je dokončna. Z njo izgubiš vsako možnost tudi za vse lepo, kar te lahko čaka v življenju.

Poskusi najti nekaj utehe v misli, da čeprav je hudo, ti je življenje namenilo vsaj en medosebni odnos – tvoj fant – ki te izpolnjuje. Fant ti stoji ob strani in te podpira. Kaj pa on meni o tvoji stiski in kako gleda na vse skupaj? Žal mi je, da podpore ne čutiš s strani očeta, a tudi to je nekaj, o čemer boš, če boš želela, lahko govorila s terapevtom. Kako pa je z mamo? Imaš podporo in razumevanje pri njej?

Upam, da ti bodo moja razmišljanja v pomoč pri tem, da najdeš pot naprej v življenje. Vem, da ni lahko, a vredno je poskusiti. Zelo bom vesela, če se boš še oglasila. Sem tu.

Lepo te pozdravljam in mislim nate,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Re: Samomor

Napisal Uredništvo » 11 Sep 2019 08:46

Pozdravljena nevem123,

prejeli smo tvoje sporočilo in razumemo tvojo stisko. Vprašanje smo že poslali svetovalki, ki ti bo še danes odgovorila.

V primeru, da bi želela z nami podeliti še kaj več oziroma se pogovoriti, pa nas lahko kontaktiraš preko maila: [email protected] ali pa nas pokličeš v našo svetovalnico na: 031 778 772

Lep pozdrav iz uredništva

Samomor

Napisal nevem123 » 10 Sep 2019 17:20

Živijo. Ne vem kje naj začnem, saj se nikomur nisem odprla o vsem kar se dogaja z mano.

/Izbrisano v uredništvu/

Vrh