Zaznavanje

Kaj se dogaja okoli nas in v nas?
Kozarec pade na tla, cestne svetilke ugasnejo, prijatelj nas potreplja po rami, zavohamo prijeten vonj, ko gremo mimo cvetlične grede, ob grižljaju priljubljene hrane začutimo prijeten okus, ko stopimo v prostor, začutimo prijetno toploto. Vse to so spremembe v okolju – dražljaji, ki jih s čutili opazimo. To se zgodi tako, da ustrezno čutilo zazna spremembo, jo spremeni v živčni impulz – elektriko, in jo po živcih pošlje v pravi možganski center. Kar možgani prepoznajo, imenujemo občutek.

Naša čutila ne zaznajo vseh sprememb v okolju, temveč samo nekatere. Ko je dražljaj dovolj močan, da ga naše čutilo zazna, rečemo, da je »prestopil« vzdražnostni prag. To so na primer: najmanjši šumi, ki jih slišimo; obrisi predmetov v poltemi, ki jih ravno še vidimo; grelna plošča, ki smo jo prižgali, je malce mlačna… Če je dražljaj tako močan, da nas kar zaboli, »je prestopil« terminalni prag – prag bolečine. To so na primer: slepeča svetloba, da nas kar zaščemi v očeh in se nam ulijejo solze; neznosen hrup, da nas kar zaboli glava; vroča plošča, na kateri se opečemo… Dražljaje lahko tudi primerjamo. Razliko opazimo, če se dražljaja dovolj razlikujeta – diferencialni prag – prag različnosti. Na primer: ločimo barvne odtenke, oblike črk, ločimo barvo glasu, višino tonov, toploto predmetov, težo predmetov…

Čutila nam ves čas pošiljajo opažanja v možgane. Včasih se želimo osredotočiti samo na nekaj dražljajev. Poslušamo, kaj nam šepeta sošolec, a ugotoviti želimo, kateri ptič je na oddaljenem drevesu. V tem primeru naši možgani zavrejo sporočila drugih čutil. Temu pravimo pozornost. Ker možgani zavirajo ostala sporočila, da bi čim več podatkov dobili samo o tistem, kar nas zanima, se sčasoma utrudijo. Zato ne moremo biti pozorni zelo dolgo časa. Tudi pozornost lahko z vajo izboljšamo. Pri tem podaljšujemo čas – vedno dlje časa smo lahko pozorni. Povečujemo lahko tudi obseg pozornosti – čedalje več podrobnosti hkrati si lahko zapomnimo. V šoli nam koristi predvsem pozornost na govorjenje – sluh, ravno tako pa na napisano – vid. Druga čutila vadimo manj.

Naj te opozorim še na čutila, ki nam sporočajo stanje našega telesa. Najpomembnejši varnostni mehanizem je bolečina. Ko se sproži ta signal, vemo, da moramo nemudoma nekaj ukreniti za varstvo telesa. Na primer: če damo roko na prevročo štedilnikovo ploščo, se opečemo in zato jo hitro umaknemo; če se zbodemo z iglo, roko umaknemo brez razmišljanja; če si zlomimo nogo, zaradi bolečine ne moremo hoditi; to je dobro, da se kosti lažje zarasejo; ko nas napadejo virusi ali bakterije, nas zaradi bolečin v kakem predelu telesa bolezen prisili k mirovanju; to je dobro, da lahko telo uporabi vse sile za boj proti bolezni.

Pomembno čutilo je v našem notranjem ušesu, saj nam pove, v kaki legi je naša glava – čutilo za ravnotežje. Čutilo za ravnotežje nam daje pomembna sporočila o legi glave v povezavi s čutili za napetost mišic in tudi o legi celotnega telesa. To nam omogoča urno in natančno gibanje v prostoru.

Naj te opozorim še na tri pojme: iluzija, halucinacija in predstava. Pri vseh treh gre za napačen občutek, ki nas zmede. V temi zamenjamo grm za nevarno žival, mimoidočega zamenjamo z znancem, šume v prazni hiši slišimo kot prihuljene korake… Takšni občutki so napačno razumljeni dražljaji v okolju. Naši možgani so jih napačno povezali z že znanimi podobami. Temu rečemo iluzija. Pogosto iluzije uporabljajo trgovci za reklamne namene npr.: zaporedno prižiganje in ugašanje vrste luči nam zbudi občutek gibanja svetlobe v določeno smer – proti vratom trgovine.

Hujša oblika motnje zaznavanja so halucinacije. Vidimo namreč stvari, ki jih sploh ni, slišimo glasove neobstoječih ljudi, vohamo neobstoječe vonjave in podobno. V tem primeru v okolici ni dražljajev kakor pri iluziji, ampak si možgani občutke »izmislijo«. Ta pojav lahko sprožijo droge, visoka vročina, duševna bolezen… Za človeka je lahko zelo nevarno, saj se morda hoče umakniti izmišljeni nevarnosti, a pri tem ne pazi na promet na cesti, prepad v gorah.

Tudi predstava je samo spomin na neka doživetja (tako kot halucinacija). Lahko je sestavljena na povsem nov način in ne tako, kot je bila nekoč v resnici doživeta. Od halucinacije se razlikuje v tem, da se ves čas zavedamo, da te podobe niso resnične. Okoli dvanajstega leta imamo zelo veliko sposobnost vidnih predstav, a ta kasneje upade. Samo pri nekaterih redkih ljudeh ostane in se izostri kot »fotografski spomin, absolutni posluh«. Nekateri učenci si lahko živo predstavljajo učbenik, iz katerega so se učili; ko so vprašani, v domišljiji »samo polistajo po njem« in odgovor »preberejo«.

Natisni