Zakaj starši vedno ukazujejo? Moji skoraj nikoli ne priznajo, da so se zmotili.

Morda ti bo v pomoč opis komunikacije v delovnih skupinah. V grobem poznamo: avtoritarno (avtoritativno) - ukazovalno, demokratično (pogovorno), permisivno - prosto obliko sporazumevanja. Zadnja oblika pripelje do tega, da skupina dela ne opravi, demokratična oblika terja zelo veliko časa, preden se dela sploh loti, medtem ko je avtoritarna oblika zelo hitra, kadar vodjo ostali ubogajo. To so najbrž spoznali tudi starši, ki želijo, da je delo čim hitreje opravljeno.


Težava nastopi, ker vodja ni izbran, ampak si mesto 'vzame', vsi člani pa se s tem ne strinjajo. Naš kulturni prostor je taki družinski komunikaciji zelo naklonjen, zato je to pogost primer. Bolj priporočljiva bi bila dogovorna oblika družinskega sporazumevanja, pri kateri bi se vsi družinski člani dogovorili, katera dela je potrebno opraviti, kdo naj jih opravi in kdaj. Ravno tako je smotrno dogovoriti tudi čas preverjanja, ali smo vsi svoje naloge opravili, kaj naj se zgodi - kaj naj stori tisti, ki je zatajil oziroma, kaj naj dobijo vsi tisti, ki so naloge dobro opravili. To je lahko vsak dan, enkrat tedensko ali najmanj enkrat mesečno.


Drugi del odgovora navezujem na trditev, da je v družini vodja, ki drugim ukazuje, ugotavlja uspešnost opravljenih nalog ter nagrajuje oziroma kaznuje. Vsako priznavanje napak pa zmanjšuje 'disciplino podrejenih', saj bi se začeli spraševati, ali je ukaz pravilen, še preden bi se lotili opravljanja naložene naloge. Starši si torej mislijo, da bi s priznanjem svoje napake zmanjšali pridnost svojih otrok. To je kratkoročno morda res, dolgoročno pa zelo poslabša odnose, zato tega ne priporočam nobenim staršem.

Natisni