Zakaj se starši sploh poročijo, če se nimajo radi? Zakaj si potem, ko se ločijo, toliko nagajajo?

Malokdo se poroči, ne da bi čutil vsaj malo privlačnosti. Če sta že prej dalj časa hodila, je verjetno zaljubljenost res že minila. Vendar okolica pričakuje, da bomo v določeni starosti prevzeli določene odgovornosti; na primer končali šolo, se zaposlili, si poiskali življenjskega sopotnika, ustvarili družino in dom. Obveznosti niso prijetne, zato se mnogi pari ne marajo poročiti. Mnogokrat se odločijo, ko je na poti otrok ali pa so izpostavljeni kakim drugim pritiskom. Sprva je velika in burna zaljubljenost, za njo pa ostanejo simpatija, prijateljstvo in ljubezen.

Kaj se bo resnično izkristaliziralo, lahko partnerja ugotovita šele po nekaj letih skupnega življenja. Otroci nimajo priložnosti videti svojih staršev v tisti najbolj 'nori' ali romantični zaljubljenosti. Mnogokrat jim celo odrekajo, da bi bili kdaj kaj takega zmožni.

Drugi del vprašanja, zakaj si ljudje med ločitvijo in po njej pogosto nagajajo, nam kaže, da se njuna čustva niso ohladila, spremenil se je le del čustva iz privlačnosti v odbojnost, medtem ko so intenzivnost, trajnost in aktivnost ostale nespremenjene. O teh izrazih lahko izveš več v rubriki PSIHA (čustvovanje, ločevanje čustev). Iz ljubezni je torej nastalo sovraštvo. Starša potemtakem nikoli nista bila čustveno hladna drug do drugega. Seveda je biti v bližini dveh sovražnikov zelo neprijetno, da ne rečem nevarno.

Natisni