Zakaj nas veliko odraslih oseb ne razume, ko pa so tudi oni svoj čas odraščali?

Moram ti priznati, da se tudi sam sprašujem, kako je to mogoče. Ljudje smo se sposobni vživeti v drugega, če je ta v podobnem socialnem položaju (je poročen, ločen, ima družino, živi pri starših, je zaposlen, brezposeln?), če razmišlja podobno kot mi, v enakih položajih podobno čustvuje, če so mu pomembne iste stvari kot nam ipd.


Vse našteto se tekom življenja pri vsakem od nas večkrat spremeni. Zato bi človek mislil, da so nam znane zelo različne življenjske situacije, vendar se največkrat izkaže, da razumemo samo tiste, ki nas v sedanjosti obdajajo. To je najbrž zato, ker porabimo zelo veliko tako telesnih kakor duševnih moči za reševanje problemov, ki se pred nas pojavljajo sedaj. Če bi nam ostalo kaj moči, bi se lažje vživeli tudi v nam tuje okoliščine, tako pa to zmorejo le redki.


Morda bi bil zanimiv eksperiment, če te povabim, da se vživi v leto in pol starega otroka, nato v eno leto starega in nazadnje še v dva meseca starega dojenčka. Zamisli si, kaj razmišlja, kako čustvuje in kaj bo storil naslednji hip. Težavnost tega eksperimenta ti lahko morda delno pojasni odgovor na tvoje vprašanje.

Natisni