Zadovoljevanje socialnih potreb

Ko želimo, da bi nas drugi ljudje cenili, poskušamo to doseči najprej v manjši skupini, in če nam uspe, poskušamo tudi med drugimi ljudmi. Športnik najprej želi zmagati na razrednem tekmovanju, potem se pomeri še z vrstniki v ostalih oddelkih, nato še s starejšimi vrstniki, na šolskem prvenstvu, na medšolskem tekmovanju, v regijski tekmi, na državnem prvenstvu, na mednarodnem tekmovanju. Večina športnikov preneha s primerjanjem na eni od zgodnjih stopenj, le malo se jih uvrsti na svetovno prvenstvo ali olimpijske igre.

Potreba po uveljavljanju je ena od mnogih socialnih potreb. Ima več različnih obrazov:
želimo imeti dobre ocene, občudujejo naj našo pričesko, naša oblačila, naše slike, petje, kuharske umetnosti… Med socialne potrebe sodijo tudi: potreba po prijateljstvu, po skrbi za bližnjega, ustvarjanju družine, vzgoji otrok, po izobrazbi, znanju, delu… Če nam uspe zadovoljiti potrebo s postavljenim ciljem (uvrstiti se na regijsko tekmovanje), ne prenehamo s treningi, ampak vadimo za čim boljšo uvrstitev tudi na tem tekmovanju. Temu rečemo, da smo dvignili pričakovanja – cilje. Zato je to nehomeostatično zadovoljevanje potreb.

Zgoraj imamo grafični prikaz dvigovanja naših želja. To se zgodi, kadar smo uspešni. Na primer: ko nas sošolci sprejmejo in se z nami radi družijo, smo pogumni tudi takrat , kadar se znajdemo v skupini ljudi, ki jih manj dobro poznamo; če nas sprejmejo s simpatijo, se dobro počutimo tudi tedaj, kadar se srečamo s povsem tujimi ljudmi in z njimi vzpostavimo prijeten odnos. Vselej nismo tako uspešni, zato se nam lahko zgodi obratno.

V vrtcu smo se dobro vključili v skupino, dobro smo opravljali naloge, ki so nam jih dale vzgojiteljice in tudi vrstniki so nas imeli radi. Ko smo prišli v šolo, nismo bili med najboljšimi, ampak smo bili za kakšnimi petimi najuspešnejšimi sošolci. Sprva smo se poskusili na različne načine preriniti v ospredje, vendar so nas tako učiteljica kakor sošolci mnogokrat zavrnili. Iz leta v leto smo najboljše ocene težje dosegali in zato smo se najprej sprijaznili s prav dobro oceno, kasneje z dobro, dokler nismo bili nazadnje veseli že zadostne ocene.

Zniževanje ciljev zadržujejo tisti, ki bi od nas radi več. Vendar se tudi starši počasi s temi pričakovanji sprijaznijo, tako da tudi oni pričakujejo čedalje manj od nas. To pomeni, da smo čedalje manj samozavestni in se ne upamo lotiti kakih opravil, se izpostavljati »ker nam tako in tako ne bo uspelo«. Nimamo poguma, da bi poiskali področje, na katerem bi bili morda uspešni. Podobno je tudi v primeru, ko se zaljubimo, vendar nam ne uspe zbuditi podobnega čustva pri želeni osebi. Tako razočaranje nas lahko zavre pri nadaljnjih poskusih osvajanja. Velika težava je, da se v položaju, ko mislimo, da nam ne bo uspelo, niti ne potrudimo dovolj. Zelo hitro odnehamo in zato cilja ne dosežemo, čeprav bi ga drugače lahko.

Oglejmo si prikaz obrnjene spirale: cilji so vedno nižji in naša dejavnost je čedalje manjša.

Marsičesa si želimo sami od sebe. Pogosto moramo opravljati dejavnosti, ki nas ne zanimajo in si jih ne želimo. Da opravimo tako delo, moramo vedeti, zakaj nam bo koristilo ali kako bi nam škodovalo (če dela ne bi opravili, bi bili kaznovani).

Kadar želimo nekoga pripraviti k tistemu, česar sam po sebi noče, moramo najprej ugotoviti, kaj si ta oseba želi, kaj jo zanima, veseli… Nato poskusimo ugotoviti, kaj od teh želja bi lahko pomagali uresničiti in se vprašamo, ali smo to tudi v resnici pripravljeni. Morda bo to od nas terjalo veliko truda, morda bomo delali kaj, kar nas ne veseli. Če pa smo to pripravljeni narediti, tej osebi skušamo izpolniti želje v zameno za naše.

Ko se zaljubimo, nam ni težko pokazati veliko zanimanje za želje tistega, ki ga ljubimo, zato se nam sploh ni treba posebej truditi. Težava nastane, ko zaljubljenost mine. Tedaj nismo več kar tako pripravljeni zadovoljevati želja svojega partnerja. To je prvi resen preskusni kamen partnerske zveze. Če kljub temu ostanemo skupaj, je odnos drugačen in začne se ljubezen.

Natisni