Vzroki motenj hranjenja

Motnje hranjenja lahko ozdravimo le, če prepoznamo vzroke oziroma dejavnike tveganja njihovega nastanka. Z drugimi besedami, ko spet začnemo živeti v svojih telesih, ne da bi preveč razmišljali o tem, kakšno mora biti, da bo pravo, in kaj naj še pojemo, da bi lahko odkrili, kaj si v tistem trenutku zares želimo zase.

Dejavniki tveganja , ki pogojujejo nastanek motenj hranjenja so številni. Le redko lahko pri posamezniku izluščimo le enega. Večinoma gre za kombinacijo večjega števila dejavnikov, ki določeno osebo počasi, a vztrajno vodijo v eno izmed motenj hranjenja. Razdelimo jih lahko na tri skupine: družinske, socio-kulturne in biološko-genetske.

Družinski dejavniki tveganja za razvoj motenj hranjenja

Kronične telesne in duševne bolezni staršev povzročajo pri otroku in mladostniku občutek negotovosti, nestabilnosti in pomanjkanje varnosti. Poglejmo, kaj je povedala Ana:

"Moja mama ima hudo sladkorno bolezen. Pogosto je bila zelo bolna in je morala v bolnico. Nikoli nisem vedela, kdaj bo spet "odšla od mene". Ves čas sem živela v strahu, da se ji bo kaj zgodilo, saj sem videla, da se tudi oče boji in je bil torej moj strah utemeljen. Tolažila sem se s hrano. Tako se nisem počutila tako osamljene."

Podobne posledice ima tudi nefunkcionalen (neustrezen) partnerski odnos v smislu stalnih prepirov, pretirane nadvlade enega od staršev nad drugim ali celo nasilnosti. Ustrezen partnerski odnos je eden najmočnejših varovalnih dejavnikov za zdrav razvoj otroka. Ilustrativna je Petrova pripoved:

"Oče in mama sta se ves čas prepirala, ponavadi zvečer. Ležal sem v postelji in čakal, kdaj se bo spet začelo. Najraje bi kar izpuhtel. Obljubil sem si, da se nikoli ne bom poročil, saj ne bi prenesel živeti na tak način. Pričel sem se basati s hrano. Moje telo je kar "vzhajalo", nobeno dekle se ni zanimalo zame in tako ni bilo nevarnosti."

Pomemben dejavnik tveganja je tudi nefunkcionalno (neustrezno) starševstvo. V tem primeru mora otrok prevzemati vloge, ki jim ni dorasel: posredovalca, pogajalca, amortizerja ali razsodnika med staršema. Nefunkcionalno starševstvo je prisotno tudi takrat, ko eden ali oba starša svojega otroka ali pretirano varujeta, ga želita ubraniti "vsega hudega" ali pa mu prepuščata odločitve in samostojnost, ki ji še ni dorasel. O tem dejavniku tveganja nam veliko pove Andrej:

"Moja mama je kot vojskovodja bdela nad menoj. Na smrt se je bala, da se mi bo v tistem "groznem, nevarnem svetu tam zunaj" kaj hudega zgodilo. Mojega starejšega brata je pri osmih letih povozil avto in je umrl. Jaz sem bil takrat star eno leto. Sprva mi je to ugajalo, kasneje pa sem ugotovil, da se tudi sam vsega bojim. Sošolci so me vedno zafrkavali, da sem reva in tako sem bil raje sam doma kot pa z njimi. Hrana je bila moja edina prijateljica.

Pogoste diete v družini, predvsem s strani matere, seveda tudi niso koristna popotnica za doraščajočega otroka, ki prevzema vedenjske vzorce tistih, ki so mu najbližje. Poglejmo, kaj je doživljala Saša:

"Ko sem bila stara 10 let, me je mama poslala v šolo z dietno malico: v vrečko mi je dala narezan sir, mi prepovedala jesti sendvič, ki so ga jedli vsi drugi otroci, češ, da moram začeti paziti na svojo težo. Bilo me je sram pred sošolci, zato nisem nikoli odprla vrečk s sirom, ki mi jih je mama pripravljala. Mama me je naučila, da je hrana moja največja sovražnica. Moja mama je vedno trpela za tem, da se je videla preveč debelo."

Dejavnik tveganja je tudi uporaba hrane kot vzgojni pripomoček. V tem primeru se otrok pričenja izogibati skupnim obrokom, ali pa se jih že v naprej boji, saj ve, da ga bosta starša zasliševala glede šole, prijateljev, ga kregala in vršila nadzor nad njim. Hrana ni in ne sme biti sredstvo nagrajevanja ali kaznovanja. Preberemo lahko, kaj je povedala Tina:

"Oče me je med kosilom vedno zasliševal, kako je bilo v šoli, zakaj nisem boljše pisala kontrolne naloge in mi pridigal, kako se je on kot otrok veliko več učil in bolj trudil. Kadar sem bila še posebej neuspešna, pa je dejal, da vsaj en teden ne bom dobila pizze (pizza je bila moja najljubša hrana). Zasovražila sem skupne obroke in vso hrano. Kako srečna bi bila, če mi ne bi bilo treba nikoli več jesti."

Pomemben dejavnik tveganja je tudi neustrezna komunikacija med staršema in otrokom. Sem sodijo predvsem tako imenovana "dvojna sporočila". Dvojno sporočilo pomeni, da nam nekdo z besedami zatrjuje eno, z dejanji (vedenjem) pa ravno nasprotno. Jaka se tega dobro spominja:

"Nikoli nisem vedel kaj je res in kaj ni. Prišel sem na primer iz šole in staršema povedal, da sem matematiko pisal tri. Dejala sta, da nič hudega, a me cel teden nista "pocartala" in sta bila nekako odmaknjena od mene. Tudi s prijatelji sem postal izredno negotov, saj se ves čas sprašujem, ali mislijo resno, ko me povabijo s seboj, ali je to le vljudnostna poteza."

Omeniti velja tudi duševne, telesne in spolne zlorabe s strani odraslih do otroka. Vedeti je treba, da otrok za grehe odraslih pogosto išče krivdo v sebi in se posledično čuti slabega, nevrednega spoštovanja in tako razvije slabo samopodobo in nizko samospoštovanje. Pretresljiva je Klarina pripoved:

"Zvečer sem vedno v strahu ležala v postelji in prisluškovala. Kadar je pozvonilo pri vratih, sem vedela, da je moj stric in le še vprašanje časa je bilo, kdaj bo prišel k meni "pocrkljat svojo najljubšo nečakinjo", kot je vedno dejal mojim staršem. Počutila sem se umazano in se spraševala, kaj sem naredila narobe, da moram biti tako trpinčena. Odločila sem se, da ne želim nikoli postati ženska. Na koncu sem bila le še okostnjak in stric je nehal prihajati."

Preventivno lahko starši delujejo tako, da pri otroku spodbujajo "zdravo agresivnost" (postaviti se zase, poskusiti nove stvari, upati si stopiti v svet), individualnost ter odprto in direktno komunikacijo, pohvaliti je potrebno trud in ne le dosežen cilj. Zavedati se morajo, da so otrokovi vzorniki in da ne morejo od otroka pričakovati tistega, česar sami ne zmorejo in ga niso naučili.

Socio-kulturni dejavniki tveganja za razvoj motenj hranjenja

Seveda pa ne moremo mimo dejstva, da se je vloga ženske v zadnjih desetletjih zelo spremenila. Tako je samo po sebi umevno, da je ženska zaposlena, hkrati pa večinoma še vedno prevzema vse naloge, ki so včasih veljale za tradicionalno ženske. Dandanes velja za uspešno tista ženska, ki je hkrati lepa, negovana, zaposlena, izpolnjuje vse tradicionalne funkcije (mati, gospodinja,.) in je seveda vitka. Veliko so k tej " idealni" podobi ženske doprinesli tudi mediji, ki glorificirajo vitkost za vsako ceno. Tako je potrebno odpreti le katero koli revijo namenjeno dekletom in ženskam in že smo dobesedno oblegani z razno raznimi dietami z naslovnic pa se nam smehljajo čudovito lepe, vitke mladenke, modeli, ki v nas vzbujajo občutke krivde ob vsakem gramu zaužite hrane.

Biološko - genetski dejavniki tveganja za razvoj motenj hranjenja

Pomemben dejavnik tveganja je prekomerna telesna teža ob rojstvu in v otroštvu. Debel otrok je tarča posmeha vrstnikov, jeze staršev. Četudi kasneje shujša, je težko popraviti slabo samopodobo, ki si jo je ustvaril o sebi.

Deduje pa se tudi nagnjenost k specifičnim osebnostnim potezam, ki so rizične za razvoj motenj hranjenja. Med njih uvrščamo: perfekcionizem, pretirano storilnost, izrazito pridnost, potrebo po potrjevanju, pohvalah in potrditvah s strani okolice.

Raziskovanje dejavnikov tveganja za razvoj motenj hranjenja poteka po dveh vzporednih poteh: biološki (genski inženiring in nevrotransmiterske funkcije) in psiho-socio-kulturološki. Dokončen odgovor pa bomo najbrž dobili upoštevajoč izsledke obeh, ki jih bo mogoče in jih je že mogoče uporabiti pri načrtovanju najširših preventivnih programov.

Natisni