Virusni hepatitis

Ob spolnih odnosih pride lahko do okužbe z virusom hepatitisa B in virusom hepatitisa C.

Hepatitis B je ena od oblik virusne okužbe jeter - zlatenice. Povzroča jo mikroorganizem – virus, za katerega je značilno, da živi in se razmnožuje v celici. Zato ga z zdravili ne moremo uničiti, saj bi pri tem uničili tudi okužene celice. Inkubacijska doba je od 4 do 28 tednov. Približno teden do dva pred izbruhom bolezni ima bolnik lahko slabši tek, je utrujen, toži zaradi slabosti, ima glavobol in povišano telesno temperaturo. Lahko ima drisko ali je zaprt. Urin je lahko temen, blato pa svetlo obarvano. Nekatere srbi koža.

Ti bolezenski znaki so prisotni pri manjšem številu okuženih, saj večina oseb, ki se z virusom okuži, okužbo preboli brez znakov okužbe (simptomov).

Če ima bolnik značilen potek bolezni, okužbo takrat dokažemo s preiskavo krvi. Pri ostalih, ki so brez znakov okužbe, okužbo ugotovimo slučajno (npr. pri krvodajalskih akcijah ali pri pregledu krvi nosečnic). O okužbi okuženo osebo obvestimo.

Približno 10 odstotkov oseb, ki prebolijo okužbo z virusom hepatitisa B, ostanejo trajni klicenosci. To pomeni, da so doživljensko kužni in da lahko okužijo druge osebe. Trajni klicenosci se lahko počutijo popolnoma zdravi, lahko pa se počutijo slabo. Pri teh bolnikih govorimo o kronični obliki hepatitisa.

Virus hepatitisa B se nahaja v krvi, slini, spermi, vaginalnem izločku, urinu in mleku doječe matere. Najpogostejši način prenosa je spolni stik. Danes je prenos s krvjo in krvnimi derivati, ki je bil včasih pogost, redek. Vso kri, ki jo zberejo ob krvodajalskih akcijah, testirajo na prisotnost virusa. Med odvisniki od drog se hepatitis B širi z okuženimi oziroma neočiščenimi iglami, ki jih intravenski uživalci nedovoljenih drog souporabljajo. Na enak način se okužba prenaša pri tetoviranju oziroma uporabi okuženih predmetov za prebadanje kože. Možen je tudi prenos okužbe od matere, ki je klicenoska, na otroka v času nosečnosti preko posteljice. Novorojenček se pogosto okuži tudi pri porodu.

Zdravila za bolezen ne poznamo, a poznamo učinkovito cepljenje, ki pri neokuženih osebah okužbo z virusom hepatitisa B preprečuje. Vsi, ki prihajajo v tesnejši stik (družinski člani, spolni partnerji okuženih oseb, intravenski uživalci drog, dializni bolniki, zdravstveno osebje…) z okuženimi osebami, se lahko cepijo proti hepatitisu B. Družinske člane in spolne partnerje trajnih klicenoscev napotimo na preiskavo krvi, s katero ugotovimo, če se morda še niso okužili. Če do okužbe ni prišlo, jim svetujemo cepljenje. Običajno so dovolj 3 doze cepiva v obdobju 6 mesecev, ki jih damo v mišico nadlahti. Če se materi, ki je kronična klicenoska, rodi otrok, ga takoj po porodu zaščitimo s cepivom in s cepljenjem nadaljujemo v prvih mesecih življenja. Oseba, ki je cepljena, je varna pred okužbo do konca življenja, tudi če živi z osebo, ki je trajen klicenosec.

Pred spolnim prenosom okužbe varuje tudi kondom.

Natisni