Spreminjanje lepotnih idealov

Kako zaznavamo svoje telo in telesa drugih ljudi, je v veliki meri odvisno od kulturnih in družbenih dejavnikov. Ti dejavniki so naslednji: kaj drugi pravijo o tebi, okolje, v katerem odraščaš, določeni dogodki v tvojem življenju. Na razvoj telesne samopodobe imajo pomemben vpliv tudi kulturne predstave o privlačnem in zaželenem telesu. Telesne oblike, ki so veljale za privlačne, so se skozi stoletja precej spreminjale. Telesne ideale prikazujejo danes filmi, revije, oglasi, televizija; o idealih preteklih obdobij pa sklepamo predvsem iz zgodovinskih, filozofskih in literarnih del, umetniških upodobitev (slikarij, risb, kipov, fotografij) in trendov oblačenja. V kulturah, kjer se hitro spreminja moda oblačil, se definicije lepote spreminjajo v skladu s stili oblačenja. Medkulturne primerjave kažejo, da lahko tudi danes govorimo o izjemni pestrosti lepotnih idealov.


Že Darwin je odkril, da je želja po lepoti stara toliko kot civilizacija, prav tako bolečina, ki jo lahko ta želja sproža. V svoji avtobiografiji je pisal o "univerzalni strasti po olepševanju", ki pogosto pomeni "presenetljivo veliko" trpljenje. Telesni ideali so po navadi odkloni od povprečnega stanja, nenaravni ekstremi, zato jih lahko dosežejo zgolj tisti, ki imajo čas, denar in ustrezen življenjski stil, da se odločijo za določene telesne prakse. Ti se potem že na videz razlikujejo od drugih ljudi, predvsem od pripadnikov nižjih družbenih razredov. V zgodovini so se največkrat z lepotičenjem lahko ukvarjali samo najvišji sloji, ki so na ta način izkazovali svojo civiliziranost in prestižnost. Skrb za lepoto torej ni bila povezana z ženskim spolom, temveč s privilegiranim življenjem. Z olepševanjem so pripadniki zahodnih elit opominjali, da so visoko civilizirana bitja, ne pa preproste kmečke "živali" kot njihovi podaniki. Vsakdo je moral biti čim lepši, kajti na ta način se je merila moč. Standardi elegance so bili za oba spola približno enaki: izumetničene pričeske ali lasulje, napudrani obrazi, našminkane ustnice, modni dodatki, visoke pete.

Biti lepa in ugajati?

Šele francoska revolucija je naredila konec poudarjanju razrednih razlik prek zunanjega videza. V poznem osemnajstem stoletju postanejo pomembnejše spolne razlike: moški so se začeli oblačiti preprosto, svojemu videzu so posvečali manj pozornosti, ženske pa so se vedno bolj obremenjevale s spreminjanjem in lepotičenjem svojim teles. V devetnajstem stoletju so se zaradi pojava različnih sfer za moške in ženske srednjega sloja spolne razlike v zvezi z lepotičenjem še izostrile. Ženske se je k nečimrnosti spodbujalo, za moške je bilo to nedopustno. Od žensk se je pričakovalo, da nudijo možu udoben in urejen dom, pa tudi lepoto, fantazijo in šarm, da si bo opomogel od delovnega dne. Biti lepa in ugajati je postalo ženski poklic, pa tudi njihova želja in glavna ambicija, saj je bila za več kot devetdeset odstotkov žensk glavno področje delovanja njihov zakon.

Lepotni ideali v umetnosti

Če izhajamo iz umetnosti kot indikatorja lepotnih idealov in se ozremo predvsem po dosežkih slikarstva, vidimo, da je bila zaobljenost za zrele ženske do pred kratkim modna in erotična. Od srednjega veka do prehoda v dvajseto stoletje so imele prednost zajetnejše postave . Ne glede na modo, razmerja ali pozo modela je umetniško upodabljanje idealnih ženskih aktov usmerjalo vsaj eno univerzalno pravilo: suho telo je grdo. Mršavost so povezovali z boleznijo, revščino, živčno izčrpanostjo. V nasprotju z upodobitvami čvrstih moških teles so bila upodobljena ženska telesa bohotna, razkošna, plodna. Portreti lepih žensk so prikazovali okrogel trebuh, zaobljene boke, prsi so bile polne, toda skromne velikosti v primerjavi s preostalim telesom. Veliko oprsje so imele samo grde stare ženske in čarovnice, obilne trebuhe pa tako najbolj nežne device kakor najbolj zapeljive kurtizane. Znan primer so tudi akti Rembrandta van Rijna (1606-1669), npr. njegova Batšeba (1654) z značilnim zaobljenim trebuhom in poudarjeno zadnjico. Zanimivo je, da pred dvajsetim stoletjem oblika nog ni bila pomembna, kajti ženska moda je povsem zakrivala spodnji del telesa. V poznem 18. stoletju so bili v modi korzeti, krinoline, podložki za pasom, privzdignjeno oprsje. Korzet je kljub zelo ozkemu pasu poudarjal okroglost žensk (nad pasom in pod njim).


Nasploh ima v pogojih pomanjkanja vitkost povsem drugačen pomen kot v izobilju. V družbah, v katerih so mnogi ljudje na robu preživetja, je zajetna ženska še vedno statusni simbol, ki nazorno ilustrira možev ugled in njegovo sposobnost za zagotovitev izobilja. Snubec plemena Bemba v Južni Afriki še danes vabi dekle s pesmijo: "Pojdi z menoj lepotica, pri meni boš debela ."

V zahodnih družbah je bila zajetna in zaobljena ženska znamenje premožnosti še dobro stoletje nazaj. O krogel moški trebuh pa je bil znak uspeha in dobrobiti. Obilna postava priča, da se oseba lahko prenajeda, kar je izbira, ki si je nižji sloji ne morejo privoščiti. Že pred dvajsetim stoletjem pa so v obdobjih izobilja višji družbeni razredi stremeli k vitkosti in zavračali razkazovanje bogastva v obliki zajetnega telesa, kar je bilo značilno za srednje razrede. Vitko telo je postalo znak visokega statusa, saj kaže, da oseba zaradi svoje premožnosti oz. finančne varnosti ne potrebuje telesne rezerve v obliki dodatne teže.

Natisni