Sodelujem z drugimi, jih sprejemam, imam prijatelje - 3. korak do boljše samopodobe

Imam prijatelje

Prijatelje lahko prosim za pomoč, pa tudi sam sem jim pripravljen pomagati. Če imam prijatelje, čutim, da sem povezan z drugimi, da me sprejemajo, da sem del neke skupnosti - razreda, mladinske skupine, kluba, organizacije. To veča mojo samozavest, daje mi občutek, da sem pomemben.

Težko je biti brez prijateljev. Včasih se tudi to zgodi. Lahko se preselim, zamenjam šolo, razred. Mogoče se mi zdi, da nekako ne sodim med vrstnike, ker odraščam hitreje ali počasneje kot oni. Lahko se počutim nekako vzvišen nad njimi, ali pa se podcenjujem.

Dve zmoti o prijateljstvu:

  • Grd sem in neprivlačen. Moja zunanjost je kriva, da ne morem imeti prijateljev. 

Zunanjost ima res neko vlogo pri prvih stikih. Za pravo prijateljstvo pa je veliko bolj kot zunanjost pomembno, kako se vedem in kako si oblikujem lastnosti, ki so pomembne za prijateljstvo. (Glej tudi: Kaj lahko naredim za to, da pridobim in da obdržim prijatelje?)

  • Nisem posebno zgovoren. Tisti, ki z lahkoto in veliko govorijo, imajo veliko prijateljev.

Ni vedno tako. Ljudje, ki so zelo opazni, v središču dogajanja, imajo lahko veliko znancev, a ne vedno tudi veliko prijateljev. Lahko so celo zelo osamljeni. Tudi če sem bolj tih in zaprt vase, sem lahko zelo dober prijatelj. Znam poslušati, znam se vživeti v druge in jih razumeti. Prijatelje morda pridobivam počasi, ko pa me spoznajo, me imajo radi prav zaradi teh mojih lastnosti.

Kaj lahko naredim za to, da pridobim in da obdržim prijatelje?

  • ne zapiram se preveč v svoj svet doma. Različne klepetalnice in forumi so lahko zabavni, koristni, pa vendar je pomembno "živo", resnično druženje z vrstniki.
  • kar sicer rad počnem, delam skupaj z drugimi - rolam, kolesarim, ...
  • vključim se v skupinske dejavnosti na šoli in izven nje. Pri skupinskih aktivnostih se povežem z drugimi, pa tudi drugim dajem možnost, da me spoznajo. Spoznajo lahko tiste moje lastnosti in sposobnosti, ki bi drugače ostale skrite.
  • raje rečem da kot ne, kadar me povabijo h kakšni nalogi, k skupinskem projektu, šolski proslavi, likovni razstavi ...
  • pomagam drugim, v šoli in izven nje.

Kaj še lahko naredim?

  • skrbim za to, da tistega, česar sam ne maram, ne počenjam drugim;
  • trudim se razumeti druge. Pomaga, če se skušam vživeti v druge;
  • znam pozorno poslušati;
  • spoštujem tudi mnenje drugih in ne vztrajam za vsako ceno pri svojem, kadar nimam prav;
  • spoštujem osebnost drugih ljudi;
  • ne obrekujem in se ne posmehujem;
  • sem vreden zaupanja, ne izdajam skrivnosti svojih prijateljev;
  • ne skregam se s prijateljem, kadar doseže več kot jaz in ga ne ponižujem, kadar doživi neuspeh;
  • opravičim se, kadar prijatelja nenamerno prizadenem;
  • prijateljev ne silim v stvari, ki so slabe in jim lahko škodujejo.

Pomagam drugim ljudem

Če na kakršenkoli način pomagam drugim, zelo veliko pridobim tudi sam. Pomagam lahko prijateljem, staršem, starim staršem, ostarelim, sosedom, invalidom... To dobro vedo Peter, Anja, Jan, Taja in vsi tisti mladi, ki so kdaj bili ali so še vključeni v prostovoljno socialno delo. Čutijo, da kadar dajejo, v resnici tudi veliko pridobijo.

Ko pomagam drugim, sem bolj zadovoljen s seboj, bolj se cenim. Izboljšuje se moja samopodoba, laže pa tudi zaprosim za pomoč, kadar jo sam potrebujem.

Sodelujem z drugimi

V 9. a in 9. b razredu pripravljajo skupno zaključno prireditev ob koncu šolskega leta. Že znotraj razreda se težko dogovarjajo, še težje sodelujejo učenci obeh razredov med seboj. Problem je v tem, da nekateri posamezniki ali skupinice vztrajajo pri svojih predlogih in nikakor nočejo popustiti. Ko že grozi, da bo prireditev odpadla, ob pomoči razredničark znova sedejo skupaj.
Zapišejo vse predloge, nato jih kolikor je mogoče objektivno ocenjujejo. Določijo prednosti in slabosti posameznih predlogov. Upoštevajo želje, ki se bodo dale uresničiti in so sprejemljive za večino. Nazadnje si razdelijo delo. Dogovorijo se, kaj in kako bodo delali, da jim bo čim bolje uspelo. Poskrbijo, da ima prav vsak učenec kakšno zadolžitev.

Ko sodelujem z drugimi, sem skupaj z njimi usmerjen k istemu cilju.

Sodelovanje zahteva od mene, da se prilagajam, dogovarjam in usklajujem z drugimi.

Upoštevam potrebe in želje drugih. To pomeni, da ne morem imeti vedno glavne besede, a vendar moje mnenje ni nepomembno. Poskušam kar najbolj izraziti sebe, pokazati svoje sposobnosti, hkrati pa moram drugim dopuščati, da izražajo svoje.

Trudim se razumeti druge

Ali kdaj pomislim, zakaj so prijatelja moje besede prizadele, zakaj sta starša zaskrbljena, zakaj se brat jezi name, zakaj sestra od veselja skače po sobi ...

Vse to si najlaže razložim, če se poskušam vživeti v ljudi okoli sebe. Vživeti se pomeni, "postaviti se v kožo drugega".

Ko hočem razumeti prijatelja, njegovo počutje in ravnanje, si predstavljam, da sem sam v situaciji, v kakršni je on. Pomislim, kako bi se počutil v njegovem primeru, kako bi se obnašal ter kaj bi si takrat želel od drugih, od staršev, od prijateljev.
Včasih se zgodi, da pomagam prijatelju iskati izhod iz težke situacije in ob tem laže najdem tudi rešitev svojega problema. Poleg tega je zadovoljstvo prijatelja prav tako moje zadovoljstvo in utrjuje moje samospoštovanje.

Sprejemam druge

Ljudje imamo veliko skupnega, čeprav se tudi v marsičem razlikujemo: v osebnostnih lastnostih, sposobnostih, v barvi kože, narodnosti ... Kako sprejemati te različnosti?

Druge sprejemam, kadar lahko sprejmem njihove posebnosti, njihove dobre in slabe lastnosti. Težko pa sprejemam razlike. Da bi tisto, kar je pri drugih tako drugačno, laže sprejel, moram to drugačnost čim bolje spoznati in jo razumeti.

Težko sprejemamo tudi uspehe drugih. Kadar so drugi uspešni, pogosto doživljamo zavist.

Če premagujem zavist, pridobivam notranjo trdnost, zadovoljen sem sam s seboj. Ko sprejemam uspehe drugih, imam večjo možnost, da bodo tudi drugi sprejemali moje.

Znam se pogovarjati

Pogovor je izmenjevanje dveh vlog - govorjenja in poslušanja.

Če samo jaz govorim in ne poslušam drugega, imam monolog. Pri pogovarjanju pa je prav poslušanje zelo pomembno. Kadar res pozorno poslušam in se trudim razumeti, kaj mi sogovornik govori, takrat aktivno poslušam. Pri aktivnem poslušanju se vživim v tistega, ki govori, mu ne segam v besedo, pa tudi ne razmišljam o drugih stvareh med njegovim govorjenjem.

Govorim lahko odkrito, iskreno, lahko lažem, lahko manipuliram. Če govorim eno in mislim drugo, delujem neiskreno, kar se razkriva tudi v govorici mojega telesa.

Dober sogovornik sem takrat, kadar znam poslušati druge, govorim odkrito in iskreno ter si prizadevam, da nisem grob in žaljiv.

Natisni