Slovarček izrazov

Z mislijo na vas, dragi mladostniki, sem se lotila pisanja. Poskusila sem čimbolj poljudno razložiti, kaj se dogaja v najstništvu, v naših možganih in zakaj se vedemo tako, kot se. Ker pa se besedilo v nekaterih primerih dotika nevrologije in nevroznanosti, sem za lažje razumevanje vsebine in bolj jasne predstave pripravila kratek slovarček nevroloških in nevroznanstvenih pojmov. Upam, da bo slovarček v pomoč in da predstavlja dodano vrednost sicer poljudnemu besedilu.

 

Adolescenca, mladostništvo, najstništvo, puberteta

 

V človekovem razvoju ločimo nekaj razvojno značilnih obdobij. Tako poznamo obdobje novorojenčka, ki traja od rojstva do 28. dne po rojstvu; obdobje dojenčka, ki traja do prvega leta starosti; nato nastopi obdobje malčka in otroka. To imenujemo tudi obdobje otroštva, ki ga delimo na zgodnje (do 6,5 let) ter srednje in pozno otroštvo (do 11,5 let). Srednje in pozno otroštvo poimenujemo tudi z izrazom »obdobje mlajšega šolskega otroka«. Sledi mu mladostništvo ali adolescenca, ki traja od 11,5 let do približno 22. ali 24. leta. Delimo ga na zgodnje (do 14. leta), srednje (do 17. leta) in pozno (do 22. oziroma 24. leta) mladostništvo.

 

Izraz adolescenca je vezan na duševni razvoj posameznika, torej kako se spreminja njegova lastna osebnost in kako se spreminjajo njegovi odnosi z drugimi. Pogovorno govorimo o tem obdobju tudi kot puberteti, vendar ne gre za isto. Izraz puberteta označuje biološki razvoj posameznika, ki je vezan na razvoj telesa ter pojav večjih razlik med telesi fantov in deklet kot posledico hormonskih sprememb. Puberteta se praviloma prične nekaj let pred nastopom mladostništva. Za obdobje adolescence lahko uporabimo tudi izraz najstništvo, ki ga v grobem opredeli predvsem desetica v starosti – torej obdobje od 10. do zaključenega 19. leta starosti.

 

Adolescenca oz. mladostništvo je razvojno obdobje, ko posameznik razvija svojo miselnost in sam opredeljuje svoj položaj v svetu. To je obdobje iskanja lastne identitete in nenehnega zastavljanja vprašanje »Kdo sem jaz?«.  Z odgovori v rubriki, ki jih berete ta hip, vam poskušamo odgovoriti na točno to vprašnje. Da boste lažje našli svoj odgovor na vprašanje, kdo ste.

 

Amigdala

 

Amigdala je del možganov, globoka možganska struktura - parno mandljasto jedro, ki je del limbičnega sistema (prstanasto oblikovan del velikih možganov). Poenostavljeno jo imenujemo tudi “center za strah” ali »sedež čustev«. Kot sedež čustev jo imenujemo, ker je odgovorna za čustveno procesiranje informacij, pomembno vlogo pa ima tudi pri pomnjenju čustvene vsebine informacij. Prav tako je zelo pomembna njena vloga v procesih odločanja, saj omogoča prepoznavo ugodnih in manj tveganih izbir, s čimer nam omogoča izogibanje slabim ter približevanje dobrim možnostim. Aktivnost amigdale in posredno svoje instinktivno delovanje lahko krotimo z uporabo čelnih režnjev možganov, zlasti prefrontalne skorje.  Delovanje prefrontalne skorje lahko okrepimo z vajami čuječnosti in tako “krotimo” razburjeno  amigdalo. Se pravi amigdalo lahko umirimo z učenjem in izvajanjem vaj čuječnosti.

 

V obdobju najstništva je zaradi zorenja možganov prisotno neravnovesje v delovanju nekaterih možganskih predelov. Amigdale so praviloma bolj intenzivne v svojem delovanju in zato zahtevajo od nas, da se vedemo bolj tvegano. Ni nas strah, želimo višje, hitreje, bolje. Medtem pa zaradi zorenja in pregrajevanja naše prefrontalne skorje, ta deluje nezrelo. Zato smo bolj impulzivni, imamo manj nadzora, manj časa si pustimo za razmislek. Po eni strani je to lahko zelo navdihujoče. Če pomislimo na herojsko Ivano Orleansko, ki je v obdobju najstništva nad Angleže peljala Francoze in tako ohranila Francijo, pa je po drugi strani to lahko smrtno nevarno. Še posebej, če vemo, da so glavni vzroki smrti mladostnikov nesreče, ki jim botruje prevelika hitrost, neupoštevanje pravil, uporaba alkohola in prepovedanih substanc, skoki in padci.   

 

Hkrati vemo, da pri mladostnikih prisotnost vrstnikov dodatno okrepi tvegana vedenja. Željo po pripadanju in druženju povezujemo z delovanjem t.i. socialnih možganov. K socialnim možganom pripadajo že naštete strukture: amigdali in prefrontalni predeli, senčnični režnji, insula in fuziformni girus ter predel cingulatne skorje. Iz raziskav vemo, da mladostniki, ki dirkajo z avtomobili v prisotnosti vrstnikov, naredijo več kršitev pravil in napak varne vožnje, so hitrejši in več tvegajo, kot če dirkajo sami. Zato nekateri strokovnjaki tudi opisujejo vedenje najstnikov kot “samo pospeški in hitrost, nič zavor”.

 

V luči delovanja možganskih struktur v najstništvu je zato razumljivo, da se najstniki vedejo drugače kot zreli odrasli. Če se najstnik tega zaveda, lahko pri sebi prepreči kakšno smrtonosno neumnost, ki bi jo sicer obžaloval vse življenje.  Prav tako pa lahko zrel odrasli v določenih primerih ravna podobno kot najstnik - bolj navdihujoče: pogumno, sveže in brezkompromisno, tvega in mu ni žal.

 

Kdaj ravnati bolj zrelo in kdaj si dopustiti impulzivno in neustrašno vedenje, pa je seveda naša izbira. Lahko samo upamo, da so naši možgani dovolj dobro opremljeni in da nam je okolje toliko naklonjeno, da naše napačne odločitve niso prehudo kaznovane. Amigdala nam je zaradi občutka strahu pri teh odločitvah lahko v pomoč ali pa v breme. Odločitve pa so lahko naše, če okrepimo delovanje naših prefrontalnih režnjev.

 

BDNF -  angleško “brain-derived neurotrophic factor” – proti kognitivnemu upadu

 

Za faktor BDNF smo nekaj časa upali, da bo postalo čarobno sredstvo, s katerim bomo lahko preprečili staranje nevronov in ohranili svoj um v vrhunski formi kljub staranju in škodljivim dejavnikom. Tako bi lahko preprečili kognitvni upad, ko nam miselne funkcije pešajo. Žal se upanje ni uresničilo. Poznamo pa vlogo faktorja BDNF danes mnogo bolje kot pred leti.

 

Je možganski nevrotrofni faktor, ki spada v družino rastnih faktorjev (nevrotrofinov), ki omogočajo razvoj, diferenciacijo, delovanje in preživetje nevronov. Izraznost gena za BDNF je okrnjena pri bolnikih z Alzheimerjevo in Huntingtonovo boleznijo. Delovanje proteina BDNF povezujemo s preživetjem striatnih nevronov, stresnim odgovorom ter določenimi motnjami vedenja.

 

Čuječnost

 

Čuječnost (angleško ji rečemo “mindfulness”) je način zavedanja svojega doživljanja, ki ga spremlja odnos sprejemanja, odprtosti in radovednosti. Pravimo, da smo takrat, ko smo čuječi, prisotni tukaj in zdaj. Naša pozornost je usmerjena na trenutno izkušnjo, kot se poraja iz trenutka v trenutek. Zavedamo se svojih misli, čustev, telesnih občutkov in namer ter zunanjega dogajanja, ne da bi se ob tem poskušali doživljanju izogniti, ga zadržati ali ga kako drugače spreminjati.

 

Kot tehnika izvira iz različnih tradicij budizma, pa tudi drugih religioznih praks, npr. krščanstva. Pred skoraj 40 leti je zaživela kot metoda obvladovanja stresa v programu MBSR (ang. “Mindfulness-Based Stress Reduction”), ki ga je leta 1979 predstavil Jon Kabat-Zinn na University of Massachusetts Medical School, ZDA.  Danes jo uporabljamo tako v psihologiji kot medicini, saj so njeni učinki podprti z znanstvenimi raziskavami.

 

Fiziater – specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine (FRM)

 

To je zdravnik, specialist področja fizikalne in rehabilitacijske medicine, ki ga z okrajšavo imenujemo tudi FRM. Fiziatrija je veja medicine o uporabi različnih tehnik, tako fizikalnih kot je uporaba svetlobe, toplote, vode, elektrike in mehanike pri diagnozi, preventivi in terapiji zdravstvenih težav kot tudi uporabi vedenjskih, psiholoških, logopedskih in gibalnih strategij pri obravnavi teh težav. Z obravnavo želimo fiziatri opredeliti nivo funkcioniranja, izboljšati in obnoviti zdravstveno stanje, izboljšati funkcionalno doživljanje kot tudi samo kakovost življenja.

 

Prvič je izraz fiziatrija in fiziater uporabil dr. Frank H. Krusen v letu 1938. Izraz je bil nato uradno sprejet s strani Ameriškega zdravniškega združenja v letu 1946. Področje je zaživelo po drugi svetovni vojni, ko je veliko število poškodovanih vojakov, ki so se vračali iz bojišč, potrebovalo dodatno pomoč in obravnavo.  Čeprav se obravnava poškodovanih v vojnih spopadih ne manjša toliko, kot bi si želeli, pa danes glavnino dela fiziatrov predstavlja obravnava kronično bolnih, zlasti starostnikov.

 

Hipokampus

 

Hipokampus je del možganov, in sicer prestavlja parno strukturo v srednjem delu senčničnega režnja. Po obliki spominja na rep morskega konjička, po čemer je tudi dobila ime. Je del limbičnega sistema in igra pomembno vlogo pri spominu. V hipokampusu se odvijajo ključni procesi spomina: pretvorba informacije iz kratkoročnega v dolgoročni spomin in orientacija v prostoru.  To je eden od predelov možganov, kjer lahko nastajajo nevroni tudi v odrasli dobi.

 

 

Insula

 

Del možganske skorje, ki je zakopan pod operkulom (del v možganih) na obeh straneh, kjer se stikajo čelni, senčnični in temenski reženj, globoko v lateralnem sulkusu (del možganov na stranskem delu možganov). Sestavljena je iz večjega sprednjega in manjšega zadnjega dela. Njena vloga je zelo raznolika in ne povsem pojasnjena. Dejavna je v procesih zaznave lastnega telesa, občutkov in čustev, tudi bolečine; prispeva k homeostazi in uravnavanju avtonomnega živčevja in ima vlogo pri utelešeni kogniciji ter tudi pri govoru.

 

 

 

Kanabinoidi

 

So skupina lipidnih, v maščobi topnih spojin, katerih skupna značilnost je, da se vežejo na kanabinoidne receptorje. Ti receptorji se nahajajo v različnih tkivih, veliko jih je tudi v možganih.

 

Endokanabinoidi nastajajo v določenih okoliščinah v telesih vretenčarjev, tudi človeka, in služijo kot signalne molekule. Vplivajo na koordinacijo, učenje, imunost, metabolizem, plodnost ipd. V telo lahko vnesemo npr. rastlinske kanabinoide – t.i. fitokanabinoide. Najdemo jih npr. v konoplji, ameriškem slamniku, vinski rutici ipd. Poznamo pa tudi sintetične kanabinoide, ki jih sintetizirajo v laboratorijih s kemijskimi reakcijami.

 

Najbolj znana, tudi v medicini uporabljena kanabinoida, pridobljena iz konoplje, sta THC (tetrahidrokanabinol) in CBD (kanabidiol). Glede na trenutno znane informacije in zbrana poročila se uporaba sintetičnih kanabinoidov v celoti odsvetuje, saj predstavlja zelo visoko tveganje za zdravje. Zaradi razvoja in zorenja možganov se otrokom in mladostnikom odsvetuje  rekreativna uporaba konoplje.

 

Dobro je vedeti, da kljub temu, da so določeni kanabinoidi oglaševani kot »zeliščni-naravni«, pogosto vsebujejo sintetične, aktivne substance (npr. Spice).  Poleg tega se dogaja, da niti dobavitelj niti uvoznik ne poznata legalnega statusa prodajanih substanc (npr. legalen hašiš), čeprav mešanica vsebuje prepovedane substance. Različne mešanice se med seboj tudi izjemno razlikujejo, saj pri njihovi izdelavi ni kontrole kakovosti, zaradi česar se poveča možnost  neučinkovanja kot tudi predoziranja.

 

Uporabniki poročajo, da zmesi, ki imajo več kot eno aktivno substance, povzročajo veliko večje število negativnih stranskih učinkov, zato se jim je najbolje izogniti. Prav tako je pri kajenju na »bong« ali pipo potrebna večja previdnost, saj je težje nadzirati vnešeno količino, kar lahko privede do neželenega predoziranja.

 

V zadnjem času se je število obravnavanih ljudi zaradi predoziranja ali težav ob uživanju kanabinoidov v Sloveniji zelo povečalo, zato svetujemo previdnost pri uživanju katerihkoli kanabinoidov. Ker kanabinoidi lahko povzročijo ali poslabšajo tesnobna stanja ter paranojo, se njihovi uporabi izognimo, še zlasti če smo nagnjeni k tesnobi ali imamo psihične težave.

 

Kognicija

 

S tem izrazom opisujemo miselno dejavnost. Gre za miselni proces, v katerega je vključeno sprejemanje in procesiranje informacij, kot na primer razmišljanje, presojanje, predstavljanje, pomnjenje, zaznavanje, odločanje, pozornost, ustvarjanje.

 

Pod kognitivne procese spadajo pozornost, spomin, uporaba in razumevanje jezika, učenje, sklepanje, reševanje problemov in sprejemanje odločitev. S kognicijo se ukvarjajo različne discipline: medicina (zlasti nevrologija), psihologija, filozofija, jezikoslovje, računalništvo, kognitivna znanost idr.

 

Melatonin

 

Melatonin ali N-acetil-5-metoksitriptamin je hormon, ki ga izloča majhna žleza češarika (pinealna žleza) v možganih. Najdemo ga tudi pri živalih in celo v enoceličnih algah.

 

Koncentracija melatonina v telesu se spreminja med dnevnim ritmom. Je ključen pri uravnavanju cirkadianih ritmov. Imenujemo ga tudi hormon spanja. Ima tudi močne antioksidativne sposobnosti, zaradi česar lahko njegova prisotnost zaščiti jedrne in mitohondrijske molekule DNK ter prepreči oksidativne procese v celicah.

 

Možgani

 

Možgani so najbolj kompleksen del živčnega sistema, ki sprejema informacije o dražljajih iz zunanjega okolja in iz notranjosti telesa, ter narekuje in usmerja naše odzive nanje. Po videzu so podobni rožnati, želatinasti, slabo kilo in pol težki polkrogli, ki je varno spravljena pod kostnim oklepom – lobanjo. Možgani odraslega predstavljajo približno dva odstotka telesne mase, ki pa porabi 20 odstotkov vsega kisika, ki je na voljo telesu. Pri otrocih možgani predstavljajo kar 10 odstotkov telesne mase.

 

V možganih so različne celice: nevroni, ki so odgovorni za večino električnih impulzov, ter celice, ki nevronom omogočajo delovanje: astrociti, mikroglija, oligodendrociti (druge celice v možganih). Njihov obstoj podpira srčno-žilni sistem. V odraslih možganih je 100 milijard nevronov, kar je enako ali celo večje številu zvezd v Rimski cesti. Število možnih povezav med možganskimi celicami pa verjetno presega število vseh delcev v vesolju. Živčnih povezav med celicami pa je za kar 3.200.000 kilometrov!

 

Polovica človeškega genoma je namenjena možganom, ki pa kljub vsej kompleksnosti porabljajo zgolj 10 vatov energije – podobno kot nočna lučka. Kljub vsemu pa so možgani izjemno metabolno potrošni. Zato ves čas potekajo procesi, ob kateri je metabolna aktivnost še vzdržna: nastajanje in propadanje sinaps (sinaptogeneza in obrezovanje), minimalen nastanek, vzdrževanje in propad živčnih celic (nevronogeneza, apoptoza in celična smrt), procesi obnove preko glimfatičnega  sistema (celice, ki sodelujejo pri čiščenju možganov), ki deluje predvsem preko noči, ko spimo. Zato pri možganih ne velja, da je več tudi bolje. Stalnega nastanka živčnih celic in sinaps namreč ne bi zmogli metabolno vzdrževati. Lahko pa si zato predstavljamo, kako zahtevno je obdobje rasti, razvoja in zorenja možganov ter tudi lažje razumemo, zakaj so nam starši v obdobju študija predlagali za prigrizek oreščke in rozine, ki so energetsko zelo bogati.

 

 

Nevron

 

Nevroni ali živčne celice so glavni gradniki živčevja. V možganih je približno 100 milijard živčnih celic ali nevronov, vsak izmed njih pa lahko tvori okoli 10.000 povezav. Pri vretenčarjih se nevroni nahajajo v možganih, hrbtenjači ter živcih in ganglijih (živčni vozli v obkrajnem živčevju). Nevroni imajo vzdražno celično membrano, ki omogoča sprožitev in širjenje akcijskega potenciala, kar omogoča proženje in prevajanje živčnih impulzov.

 Večina nevronov v naših možganih nastane pred rojstvom. Kasneje le še nekateri predeli ohranijo sposobnost, da nevroni tam nastajajo na novo. To so zlasti predeli za voh – t.i. olfaktorni korteks in predel za spomin in pomnenje: hipokampus (glej hipokampus).

 

Nevrologija

 

Beseda nevrologija je starogrškega izvora (νεῦρον, živec in λογία, beseda, študija). Sicer pa nevrologija in nevrološke vede spadajo pod okrilje medicine.

 

Nevrologija je interdisciplinarna veda, ki se ukvarja z diagnostiko in zdravljenjem bolezni, ki prizadenejo živčevje. Sem spadajo tako bolezni, ki neposredno vplivajo na osrednji (tudi imenovan centralni), periferni in avtonomni (imenovan tudi vegativni) živčni sistem, kot tudi stanja, ki posredno povzročajo bolezni živčevja. Sem spadajo tudi žilne bolezni (npr. možganska kap) in živčno-mišične bolezni (npr. miopatije, distrofije).

 

Nevrolog, nevropediater

 

Nevrolog je zdravnik, ki je po študiju medicine za svojo nadaljnjo specializacijo izbral nevrologijo. Po končani specializaciji ima na voljo usmeritev v specifične veje nevrologije, npr. žilno nevrologijo ali nevrofiziologijo. V Sloveniji se pediatri, ki jih zanima nevrologija, odločijo za dodatno subspecializacijo s tega področja in tako postanejo specialisti otroške nevrologije; imenujejo se lahko tudi nevropediatri. Nekateri tudi opravijo doktorat s tega področja. Ker pa je nevrologija silno široka in zanimiva veda, področja, kjer lahko pridobivajo nova znanja in veščine, nikoli ne zmanjka.

 

Nevroznanost

 

Nevroznanost je privlačno, sodobno področje interdisciplinarnega raziskovanja, ki se ukvarja z zgradbo, delovanjem, razvojem, genetiko, biokemijo, fiziologijo, farmakologijo in patologijo živčevja ter ob tem uporablja nemedicinske pristope z različnih področij: psihologije, filozofije, antropologije, računalništva, matematike, umetne inteligence ipd. Pri preučevanju delovanja možganov uporablja psihometrična sredstva, vprašalnike in poizkuse ter sodobne tehnike, ki vključujejo meritve stanja možganov s pomočjo elektroencefalografije (EEG), računalniške tomografije (CT), magnetne resonance (MRI), pozitronske emisijske tomografije (PET) ipd.

 

V Sloveniji imamo na Filozofski fakulteti možnost obiskovanja bolonjskega študijskega programa tretje stopnje, ki pa je v osnovi družboslovno naravnan. Program se imenuje Vedenjska in kognitivna nevroznanost ter omogoča tudi pridobitev doktorata s tega področja.

 

Notranja biološka ura

 

V našem telesu so procesi natančno uravnavani. Tako sta tudi menstruacija in cikel ovulacije s sproščanjem gonadotropinov pri odraslih ženskah nadzorovana tudi s pomočjo cikla svetlobe in teme. V primeru, da ta, t.i.  fotoperioda, izostane, npr. zato, ker smo zaprti v temni sobi, pa se pojavi endogeni ritem, ki izvira v suprakiazmatskem jedrcu hipotalamusa (del možganov). To redno menjavanje ritma imenujemo tudi notranja biološka ura.

 

Uporabljamo različne izraze in tako govorimo o notranji biološki uri, bioritmu ali tudi cirkadianem ritmu. V zadnjem času je, tudi zaradi Nobelove nagrade, ki je bila podeljena za fiziologijo in medicino v letu 2017, področje cirkadianega ritma in spanja pritegnilo precej pozornosti. 

 

Morda smo že sami opazili, da na naše vedenje vpliva svetloba. Gre pravzaprav za delovanje naše notranje ure. Tako smo običajno v temi zaspani in ob svetlobi zbujeni. Seveda na spanec vpliva tudi utrujenost in čas, kako dolgo smo že pokonci.

 

Naša notranja ura ne deluje povsem v skladu s 24-urno periodo, pač pa je nekoliko daljša, skoraj 25 ur. Za pravilno delovanje potrebuje stalen dotok informacij iz okolja, torej naravno svetlobo. Praviloma smo najbolj zaspani med drugo in četrto ponoči, popoldne pa med 13. in 15. uro. Najstniki pa imajo zaradi zorenja možganov nekoliko drugačen ritem. To prvi opazijo starši, ko ugotavljajo, da njihov otrok, ki se je včasih zbujal že ob 6h samo zato, da je lahko gledal risanke, sedaj prespi celo dopoldne in zvečer zlepa ni zaspan. V raziskavah so ugotovili, da se hormon spanja – imenujemo ga melatonin, pri odraslih začne izločati okrog 22. ure, pri najstnikih pa šele okrog enih zjutraj. Včasih je celo prvi znak pubertete prav ta večerna budnost in nezaspanost ter želja po podaljšanem jutranjem spancu.

Možgani najstnikov zvečer preprosto niso zaspani! 

 

Vendar pa moramo vedeti, da je za naše življenje spanec ključnega pomena. V ljudskih rekih, npr.  “Spanec je boljši kot žganec (žganci oz. hrana),”, je precej resnice. Če želimo, da naši možgani delujejo optimalno, jim moramo zagotoviti dovolj spanca. Za najstnike je to še vedno 7 do 9 ur spanca na noč.  Med spanjem se namreč izločajo nekateri hormoni, ki so pomembni tudi za rast, obnovo mišic in apetit. Spanec pa tudi ključno deluje na naš spomin in upočasnuje nevrodegenerativne procese. Zato če hočemo biti zdravi, telesno in miselno dejavni, moramo tudi v najstništvu, kljub odsotnosti večerne zaspanosti, spati vsako noč dovolj.

 

Osrednje živčevje

 

Osrednje živčevje ali osrednji živčni sistem sestoji iz možganov in hrbtenjače. Iz njega izhajajo motorični in senzorični ter vegetativni živci obkrajnega ali perifernega živčevja.

 

Glede na videz lahko že s prostim očesom opazimo, da je osrednje živčevje sestavljeno iz dveh plasti: sivine in beline. Sivina ali siva možganovina tvori zunanjo plast možganov, globoka možganska jedra kot je npr. talamus in notranjo plast hrbtenjače, medtem ko belina ali bela možganovina sestavlja sredico možganov in zunanji sloj hrbtenjače. Sivino sestavljajo predvsem telesa živčnih celic, medtem ko belina sestoji predvsem iz aksonov živčnih celic (rep nevrona).

 

Plastičnost možganov

 

V kontekstu učenja in razvoja gre za sposobnost možganov, da se spreminjajo z učenjem. Plastičnost oziroma nevroplastičnost je vseživljenjska zmožnost možganov, da na podlagi novih izkušenj prerazporejajo ali ustvarjajo nove živčne poti.

 

Dinamični procesi na sinapsah omogočajo obdelavo informacij v otroštvu, kar imenujemo razvojna plastičnost. Procesi na sinapsah omogočajo tudi učenje in pomnjenje še pozno v starost, kar imenujemo plastičnost učenja in spomina; ter nadomestitev izgube funkcije ob poškodbi, kar imenujemo plastičnost, ki jo vzpodbudi poškodba. Možgani nam torej omogočajo obdelavo informacij, učenje in pomnjenje še pozno v starost in nadomestitev izgube ob funkciji.

 

Opisani procesi plastičnosti so podvrženi okoljskim vplivom: če spodbujamo učenje, bomo spodbujali nastanek, krepitev in ohranitev povezav, ki se jih učimo. Bolečina, okužba in vnetje pa, nasprotno, zavirajo aktivnost nevronov, sinapse so podvržene izginotju. Tako lahko pozabimo tudi že dobro usvojena znanja in veščine.

 

Prefrontalna skorja

 

Prefrontalna skorja ali krajše PS je asociacijska možganska skorja v najbolj sprednjih predelih čelnega režnja. Ima dvosmerne povezave predvsem z asociacijsko skorjo ostalih režnjev ter tudi cingularnim girusom in predeli talamusa. Poenostavljeno lahko ta predel opišemo kot  dom našega “vrhovnega šefa” ali “dirigenta” , saj tu poteka izvšilni nadzor. Predel PS je namreč ključen za načrtovanje in sklepanje odločitev, uravnavanje pozornosti, razpoloženja in vedenja, porazdelitev časa, dejavnosti in prostora; skrbi pa tudi za motivacijo in določa, kako izražamo svojo osebnost.

 

Včasih se strokovnjaki odločimo za uporabo kratice PS. Gre za mnemonično zelo uporabno kratico, saj z umirjanjem in urjenjem čuječnosti, podobno kot takrat, ko nekdo položi prst na usta in reče:”Ps!”, krepimo delovanje tega predela možganov.

 

V najstništvu je prav delovanje prefrontalne skorje zaradi procesov zorenja spremenjeno. Zato je zelo uporabno, če v tem viharnem obdobju sprememb, znamo umiriti delovanje tega predela. To naredimo tako, da se usedemo v miren, tih prostor. Počutimo se udobno, kar pomeni, da nas nikjer ne tišči, veže. Se umirimo. Pri osredotočenju nam pomaga, če zapremo oči. Pričnemo dihati s prepono. Vdihnemo (pri tem se prepona spusti, trebuh se izboči, prsni koš se razširi) ter izdihnemo (pri tem se nam prepone dvigne). Če se ne moremo umiriti in nam misli begajo – kar pomeni, da naša skorja še kako deluje, jo umirimo s tehniko sidranja. Pri tem kot sidro uporabimo lastno dihanje, ki ga pozorno opazujemo. Ta tehnika nam pomaga tudi takrat, ko smo v stresu in bi radi sprejeli dobre odločitve. Tako je pred kakšnim težkim testom ali pred napornim in pomembnim razgovorom. Takrat se umirimo, nekajkrat globoko vdihnemo ali pa počasi štejemo do deset in ob tem dihamo s prepono. Zato, ko smo v stresu: “Ps!” in naše odločitve bodo bolj modre.  

 

Psiha ali duševnost

 

Gre za skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; lahko jih opredelimo tudi zgolj kot misli, pri čemer pa se navezujemo na misli v najbolj širokem pomenu, torej tudi občutke, emocije in čustva.

 

Razvoj možganov

 

Težko rečemo, da se razvoj možganov v najširšem smislu kadarkoli zaključi, saj se možgani stalno prilagajajo spremembam in se preoblikujejo, kar nam omogoča optimalno delovanje v vsakdan spreminjajočem se svetu. Možgani lahko ob ugodnem okolju in skrbi zanje ohranijo plastičnost učenja in spomina še pozno v starost. Prav tako možgani poznajo plastičnost po poškodbi, kar omogoča do neke mere tudi regeneracijo. Lahko pa razvoj možganov delimo na obdobja, za katere so značilni določeni procesi. Razvojno plastičnost namreč poznajo le možgani v mladosti – približno do poznih dvajsetih let.

 

V nosečnosti je najbolj izrazito obdobje nastajanja celic, zlasti nevronov. V prvih petih mesecih po zanositvi nastane nekaj sto bilijonov nevronov. Kasneje lahko nevroni sicer nastajajo na novo, vendar pa je število tako nastalih nevronov znatno manjše in nastanek mnogo počasnejši.

 

V otroštvu sledi obdobje rasti. Ob rojstvu možgani tehtajo le četrtino teže odraslih možganov. Ko so otroci stari tri leta, njihovi možgani dosežejo 80% velikosti odraslih; pri petih letih možgani otrok v povprečju dosegajo 90% velikosti odraslih možganov.

 

Sinaptogeneza ali nastanek novih sinaps je najbolj izrazit v prvih letih življenja in nato pade na tretjino svoje največje vrednosti v obdobju tik pred mladostništvom.

 

Možgani zorijo do približno 25. leta. Mielinizacija ali odlaganje mielina, to je bele maščobne ovojnice nevronov, poteka do poznih dvajsetih let, ko možgani dosežejo svojo optimalno velikost in zgradbo.

 

Ves čas zorenja se v procesih sinaptogeneze celice med seboj povezujejo, nastajajo novi stiki – sinapse in stari izginjajo; nekatere povezave se krepijo, druge slabijo. Nujni procesi zorenja možganov so tudi procesi nadzorovanega propada tako sinpas – kar imenujemo sinaptično obrezovanje kot tudi nevronov – kar imenujemo apoptoza. S procesi nevrodegeneracije pa prihaja celo do propada nevronov in število možganskih celic s staranjem in nevrodegenerativnimi procesi upada.

 

Reakcija boj, beg ali otrplost

 

Reakcije boj, beg ali otrplost, ki jo nekateri imenujejo tudi zamrznitev, pomenijo ključne reakcije, ki so skozi evolucijo izboljšale možnost preživetja v stresnih situacijah. Danes s proučevanjem travme oziroma travmatske izkušnje delovanje stresne osi in reakcije našega telesa na tovrstne izkušnje, bolje razumemo.

 

Naš stresni sistem sestoji iz zaznavno - nadzornih centrov v osrednjem živčevju (glej osrednje živčevje), ki prek hipofizno - nadledvične osi (imenujemo jo tudi stresna os hipotalamus-hipofiza-nadledvičnici ali krajše HHN os) (glej stresna os) in avtonomnega (imenujemo ga tudi vegetativno) živčevja vplivajo na delovanje perifernih efektorjev v različnih organskih sistemih. Zaporedje teh dogodkov v telesu vodi do koordiniranega, usklajenega stresnega odgovora, ki omogoča preživetje oziroma zmanjša škodo na telesu.

 

Aktivacija stresnega sistema se kaže v vedenjskih in telesnih spremembah, ki organizmu omogočajo prilagoditev (adaptacijo) na spremenjeno stanje zunanjega ali notranjega okolja. Opisani sistem je tesno prepleten z ostalimi mehanizmi v osrednjem živčevju, ki uravnavajo naše vedenjske in emocionalne vzorce. Povezave segajo tudi v sisteme, ki so odgovorni za rast, razmnoževanje in imunski odziv.

 

Poznamo mehanizme, s pomočjo katerih je stresni odgovor lahko koristen ali pa nasprotno, celo škodljiv. Takšne škodljive odgovore si želimo preprečiti. Ker poznamo povezave med neustreznim stresnim odgovorom in nekaterimi patofiziološkimi stanji organizma, ki so  posledica pretirane ali prešibke aktivacije določenih stresnih poti, kar lahko vodi do nastanka tudi psihosomatskih motenj in bolezni, le-te želimo ublažiti. To lahko dosežemo s pomočjo nekaterih zdravil in s prilagoditvami vedenja, pri čemer nam pomaga zlasti vedenjsko-kognitivna terapija in obravnava travme (npr. tehnike zmanševanja stresa, meditacija, čuječnost, “brain spotting” ipd.).

 

Shizofrenija

 

Je bolezen, ki spada v večjo skupino duševnih motenj, ki jih imenujemo tudi psihoze. Bolezen je znana dlje časa, ima jo približno 1% populacije; njeno ime pa je nastalo v začetku 20. stoletja. Kaže se na različne načine, so pa zanjo značilne motnje zaznavanja, mišljenja, čustvovanja, odločanja, volje in koncentracije. To pomeni, da imajo nekateri izmed bolnikov halucinacije (privide, prisluhe), po katerih je bolezen najbolj poznana. Prvič se pojavijo težave v mladostništvu ali zgodnji odrasli dobi; zelo redko se prvi znaki pokažejo po 40. letu starosti. Sčasoma se lahko razvijejo tudi določene spoznavne spremembe, ki obolelega bistveno ovirajo v vsakdanjem delovanju. Pogosto oboleli opisuje zagone (epizode), ko je stanje težko obvladljivo; prisotna pa so tudi vmesna obdobja popolnega ali delnega izboljšanja.

 

Če imamo težave ali nas skrbi, kaj se z nami dogaja, je prav, da poiščemo pomoč pri svojem zdravniku. Raziskave shizofrenije kažejo, da zgodnje zdravljenje neznačilnih simptomov zmanjša možnost kasnejšega razvoja shizofrenije. Ustrezna zdravila, tudi v majhnih odmerkih, lahko pogostokrat preprečijo razvoj bolezni. Zelo pomembno je, da če imamo družinsko nagnjenje za razvoj te bolezni, ne uživamo kanabinoidov.

 

Sinapsa

 

Beseda izvira iz grščine, kjer syn pomeni skupaj, haptein pa stiskati. Sinapsa je tako stik, najpogosteje med dvema sosednjima nevronoma oziroma natančneje med koncem aksona[LB1]  na eni strani ter dendriti ali telesom [LB2] drugega nevrona na drugi strani. Poznamo več vrst sinaps: električno, imunsko, kemično sinapso, saj lahko sinapsa pomeni tudi stik med nevronom in drugo vzdražno celico, npr. žlezno ali mišično.

 

Sodobne slikovne preiskave: PET, fMRI, MEG, TMS

 

Frenologi so menili, da lahko razumejo delovanje možganov in njihove posebnosti z opazovanjem površine lobanje. Danes vemo, da temu ni tako. Kljub temu pa se včasih znajdemo v podobnem položaju, ko s sodobnimi slikovnimi metodami primerjamo strukturne sivine (in še nekaterih barvnih odtenkov, ki jih dodamo kasneje), ter tako posredno sklepamo na delovanje možganov. Nove tehnike, predvsem pa dodatne analize in zmogljivejše naprave, nam ponujajo nova razumevanja o delovanju možganov, za katere danes menimo, da so pravilnejša kot tista, ki so jih pred stoletjem ponujali frenologi. 

 

Funkcijske metode, med katere sodijo pozitronska emisijska tomografija (PET) in slikanje s funkcijsko magnetno resonanco (fMRI) nam omogočajo zaznati povečano presnovno aktivnost oziroma povečan lokalni pretok krvi. Tako lahko spremljamo izvajanje določenih nalog v delujočih možganih, torej »v živo«. Nevrofiziološke študije z elektroencefalografijo (EEG), magnetoencefalografijo (MEG) in transkranialno magnetno stimulacijo (TMS) pa izkoriščajo za opazovanje živčne aktivnosti spremembe membranskega potenciala aktivnih nevronov.

 

Stres

 

Kdo še ni slišal za besedo stres? Vsak dan smo izpostavljeni dejavnikom, ki jih lahko opredelimo kot stres: naglica, visoke zahteve, telesni in miselni napori. Sodoben način življenja vsem prinaša mnogo preglavic, frustracij in takšnih ali drugačnih zahtev, ki nas lahko spravljajo v stres.

 

Vendar pa stres ni vedno nezaželen. V majhnih količinah nas motivira, da se potrudimo in damo   čim več od sebe. Če pa smo pod stalnim ali hudim stresom, pa seveda ta lahko usodno vpliva na naše duševno in telesno zdravje.

 

Stres je naraven odziv telesa na dogodke, ki nas ogrožajo.  Ko zaznamo nevarnost, tudi če je le namišljena, se naše telo samodejno, brez velikega razmisleka in aktivacije možganske skorje odzove. Temu odzivu pravimo tudi »boj ali beg«; v zadnjem času govorimo še o bolj osnovnem odzivu, ki mu pravimo otrplost in lahko vodi celo v izgubo zavesti, omedlevico in kolaps.

 

Stresni odziv se je skozi evolucijo ohranil, saj je omogočil zaščito pred nevarnostjo. V manj dramatičnih, zlasti nenadnih okoliščinah nam stresni odgovor omogoča, da smo osredotočeni, motivirani in pozorni ter se hitro odzovemo na dražljaj. V prometni gneči tako pritisnemo  zavoro in se izognemo avtomobilski nesreči ali pa namesto, da bi klepetali po telefonu, ohranjamo motivacijo za učenje za izpit. Reakcija posameznika na stres je odvisna od intenzivnosti in trajanja delovanja stresorja in od reaktivnosti, ki jo določajo spol, starost, genetski, socialni in kognitivni dejavniki posameznika.

 

Če pa stres traja predolgo in je prehud, pa lahko namesto pomoči postane grožnja zdravju, dobremu počutju, produktivnosti, odnosom z drugimi in kvari kakovost življenja. Stres, zlasti kronični, je tako lahko dejavnik v razvoju psihičnih in psihosomatskih motenj oz. bolezni. Pri kroničnem stresu opažamo v možganih povečan nastanek in sproščanje snovi: CRH, ACTH in kortizola (glej stresna os) ter zmanjšano sintezo receptorjev za glukokortikoide v možganih. Tako vodi kronični stres v zmanjšano občutljivost mehanizmov negativne povratne zanke; spremeni se cirkadiani ritem izločanja kortizola; hipokampus, ki ima veliko receptorjev za stres se skrči in tako postane njegovo delovanje, ki je ključno za učenje in spomin, okrnjeno. Poleg tega se spremeni metabolizem, vpliva pa tudi na delovanje srčno-žilne funkcije, kar vse zaznamo kot porušeno delovanje telesa. Pojavi se lahko debelost, odpornost telesa na inzulin, povišane vrednosti krvnega sladorja in holesterola, povišan krvni tlak in tako se poveča tudi nevarnost za srčno in možgansko kap.

 

Za nas je najbolje, če se takšnemu stresu izognemo. Ker pa to ni vedno mogoče, lahko uporabimo tehnike uravnavanja stresnega odgovora. To so sprostitvene tehnike kot na primer: avtogeni trening, meditacija, čuječnost in progresivna mišična relaksacija. Seveda pa ne smemo pozabiti na zdrav življenski slog, ki ga praviloma osvojimo prav v obdobju odraščanja.

 

Stresna os ali os hipotalamus-hipofiza-nedledvičnici (HHN) in stresni hormoni: noradrenalin, adrenalin, kortizol

 

Stresna os ali os hipotalamus-hipofiza-nadledvičnici (HHN) nam omogoča preživetje v stresnih situacijah. Lahko bi celo rekli, da smo opremljeni za vsakodnevno spopadanje s stresom. Stresni odgovor lahko zaradi izločanja stresnih hormonov, zlasti adrenalina, občutimo kot razbijanje srca, dvig krvnega tlaka in “naježenje”, ko se nam kar “kocine po konci postavijo.” 

 

Aktivnost te osi uravnavajo dražljaji iz notranjega ali zunanjega okolja. Preko aktivacije limbičnega sistema vodijo dražljaji v paraventrikularno jedro hipotalamusa (del možganov). To jedro vsebuje nevrone, ki sproščajo kortikotropin sproščajoči hormon (CRH) in vazopresin (AVP). CRH in AVP prek portalnega sistema hipofize dosežeta adenohipofizo in sprožita izločanje kortikotropina (ACTH) in nekaterih drugih peptidov[LB4] . ACTH nato prek sistemskega krvnega obtoka dospe v nadledvični žlezi, ki uravnavata sintezo in izločanje kortizola v njeni skorji. Vzporedno z osjo hipotalamus- hipofiza-skorja nadledvičnic se aktivira simpatiko-adrenalni sistem. Imenujemo ga tudi avtonomno simpatično živčevje. Njegova aktivacija pomeni spodbujanje sredice nadledvičnic, da izločajo adrenalin in noradrenalin, kar nato občutimo v celem telesu.

 

Izločene snovi iz nadledvičnic imenjujemo tudi stresni hormoni. Najbolj znana sta kateholamina noradrenalin in adrenalin; ne smemo pa pozabiti tudi na glukokortikoide kot je kortizol. Stresni hormoni omogočijo odpornost telesa proti delovanju stresorja. Stres ima preko glukokortikoidov in kateholaminov metabolen vpliv, vpliva na srčno-žilno funkcijo, aktivira retikularni aktivacijski sistem budnosti, vpliva pa tudi na nivo sladkorja in nekaterih drugih hormonov, kar vse opremi telo za stresni odgovor: boj, beg ali otrplost.   Opisane reakcije omogočijo prastare, evolucijsko ugodne vedenjske in biološke vzorce boja ali bega, odpornost proti stresu in popravljanje že nastalih poškodb.

 

Učenje

 

Učenje je proces spreminjanja znanja ali vedenja, zaradi izkušenj, z dokaj trajnim učinkom. Za učenje so ključni procesi pomnenja.

 

V možganih nevronska omrežja tvorijo spominske sisteme. Novi spomini in podatkovne baze nastajajo v procesu sinaptične plastičnosti. To pomeni, da se povezave med nevroni spreminjajo: lahko nastajajo nove sinapse, uporabne povezave se okrepijo, tiste, ki jih uporabljamo redkeje, pa oslabijo ali celo izginejo. Te procese imenujemo sinaptična plastičnost. Plastičnost učenja in spomina možgani zadržijo še pozno v starost, medtem ko razvojno plastičnost, ki omogoča učenje v obdobju rasti in razvoja, poznajo le otroci in mladostniki. Za učenje velja, da spreminja strukturo možganov ter da organizira in reorganizira delovanje možganov. Ključna struktura za spomin in akademsko učenje je hipokampus.

 

Zgradba možganov

 

Pri sodobnem človeku možgane ločimo anatomsko na možganski hemisferi ali polobli, male možgane in možgansko deblo s podaljšano hrbtenjačo. Razdelitev možganov na dve funkcionalno različni polobli, ki sta med seboj povezani preko možganskega gredlja (korpus kalozum), povezani pa sta tudi z ostalimi, evolucijsko starejšimi predeli možganov, omogoča kompleksno delovanje možganov in telesa.

 

Hemisfero (možgansko poloblo) tvorijo režnji. Spredaj je čelni reženj, ki je ključnega pomena pri razmišljanju, načrtovanju, reševanju problemov, čustvenih odzivih, osebnostnih značilnostih, gibanju in delno govoru. Temenski reženj ima pomembno vlogo pri natančni zaznavi in ločevanju dražljajev kot so pritisk, dotik, temperatura in bolečina ter sodeluje pri gibanju. V tem predelu zbiramo pomembne informacije okolja. Senčnični reženj je pomemben za zaznavo in prepoznavo slušnih dražljajev, govor ter pomnenje. Zatilni reženj ima pomembno vlogo pri vidu in obdelavi vidnih informacij. Del možganov so tudi mali možgani, ki sodelujejo pri izvrševanju gibov in nadzoru drže, pomembni so tudi pri izvedbi miselnih procesov. Iz možganov navzdol v hrbtenjačo poteka možgansko deblo, kjer so pomembni predeli za uravnavanje osnovnih življenjskih funkcij, kot je uravnavanje dihanja in bitja srca.

 

Natisni