Postavljam si cilje in si prizadevam, da bi jih dosegel - 2. korak do boljše samopodobe

Prepoznavam, kaj si v življenju želim in si postavljam cilje

Zakaj? Zato, ker svojemu cilju namenim čas, pozornost in energijo. Zavedam se, kaj želim uresničiti, kaj hočem postati... Cilj usmerja moje vedenje. Cilji mi pomagajo, da začutim, da ima moje življenje smisel in se je vredno potruditi.

Ko dosegam zastavljene cilje, pridobivam samozavest. Spoznavam se in se pozitivno ocenjujem. Zanesem se nase, ne potrebujem tuje hvale ali odobravanja. Na življenje lahko gledam z vedre strani.

Kadar sem brez ciljev in brez načrtov, nimam občutka, da je življenje smiselno. Življenje se mi zdi prazno. Hitreje podležem vplivu slabe družbe. Za svoje neuspehe krivim druge. Lahko se doživljam kot žrtev in niti ne poskušam vplivati na svoje življenje.

Kaj je dobro upoštevati, kadar si postavljam cilje?

  • Cilj mora biti moj, oseben.
    Če mi ga postavijo starši ali učitelji, je to njihov cilj, njihova želja, njihovo pričakovanje ali zahteva. V takšnem primeru si morda ne bom dovolj prizadeval, da bi ga dosegel. Le takrat lahko rečem, da je cilj moj, kadar je nekaj pomembno zame. Gotovo bo v tem primeru tudi moje prizadevanje večje.
  • Cilj ne sme biti postavljen niti prenizko, niti previsoko.
    Andrej je zelo sposoben fant, vendar nagnjen k lagodnosti. Po osnovni šoli bi se lahko vpisal celo v gimnazijo, a je izbral triletni program, saj se ni bil pripravljen veliko učiti. Tam je z lahkoto in brez učenja dobival pozitivne ocene, toda ni bil prav zadovoljen s seboj. Še posebno so ga v slabo voljo spravljala srečanja z nekaterimi nekdanjimi sošolci iz osnovne šole, kadar so se pogovarjali o svojih načrtih za prihodnost.
    Če je cilj postavljen prenizko, ne predstavlja nobenega izziva. Ni se mi potrebno veliko truditi za rezultat. Vendar je tudi zadovoljstvo, ko cilj dosežem, majhno. Majhno je tudi zadovoljstvo s seboj.
    Kadar pa je postavljen previsoko, je le malo možnosti, da ga dosežem. Vanj vložim veliko truda, doživim pa neuspeh. Previsoki cilji mi jemljejo voljo in zaupanje vase.
  • Svoje cilje zapišem.
    Ko cilje zapišem, si jih laže predstavljam in tudi laže dosegam. Bolje načrtujem svoje delo, spremljam svoj napredek.
  • Dolgoročne cilje razdelim v kratkoročne,
    oziroma v naloge, ki jih tudi časovno opredelim. To pomeni, da določim, koliko časa bom delal neko nalogo. Predvidim konec. Delam po manjših, a zanesljivih korakih.
  • Ovire na poti do ciljev lahko spremenim v priložnosti, izzive.
    Če ovire sprejmem kot izzive, me to spodbudi, da zberem več energije za delo ali učenje in se še bolj veselim svojega uspeha.

Organiziram svoj čas

Zanimivo, koliko pregovorov je povezanih z dobro izkoriščenim časom.

  • Čas je zlato.
  • Kar lahko storiš danes, ne odlagaj na jutri.
  • Dneva ne moreš zadržati, lahko pa ga izkoristiš.
  • Kar se lahko naredi kadarkoli, se ne naredi nikoli.

Čas lahko izkoristim ali zapravim! Problem je, da pogosto sploh ne vem, kam mi je ušel čas.

Če bi Simono vprašali, koliko časa porabi popoldne za šolo, bi odgovorila, da se vse dneve samo uči. Čeprav je v resnici drugače, je Simona prepričana, da nima nič prostega časa in da je ves dan obremenjena s šolo. Toda njeno učenje je brez pravega načrta in zelo razdrobljeno. Loti se ene, nato druge naloge, vmes hodi iz sobe v kuhinjo, pred televizor, k računalniku, malo posluša glasbo, telefonira... Veliko časa porabi preden sploh začne z delom, med učenjem premišljuje o drugih stvareh. Uspeh seveda ni takšen kot si želi. V njej pa vedno bolj rase občutek, da jo šola utesnjuje. Postaja nezadovoljna s seboj, izgublja voljo do učenja...

Kaj lahko naredi Simona, da bo bolj zadovoljna in bolj uspešna? Koliko bi ji pomagalo, če bi se znala organizirati, če bi znala načrtovati svoje delo? Ali je pomembno, da se Simona nauči razlikovati, kdaj v resnici dela za šolo in kdaj ne?

Kako se lahko naučim načrtovati svoje aktivnosti?

Morda mi je težko nekaj načrtovati in vnaprej predvidevati, koliko časa porabim za določene stvari. Zato najprej poskusim po obratni poti in zvečer ugotavljam, kako sem preživel dan.
Najbolje je, če se potrudim in si nekaj dni zapisujem, koliko časa sem delal različne stvari. Na primer, koliko časa sem delal nalogo, se učil, koliko sem porabil za trening, glasbeno šolo, poslušal glasbo, gledal TV, telefoniral, sedel za računalnikom, se družil s prijatelji... Koliko sem imel prostega časa in kaj sem delal takrat?

  Dan in čas v urah
Dejavnost Pon, 1. 3. Tor, 2. 3. Sre, 3. 3. Čet, 4.3. Pet, 5.3. Sob, 6.3. Ned, 7.3.
domača naloga 1 0,5 1 / 1 ... ...
učenje ke: 0,5
zg: 1
geo:1,5
fi: 0,5
bio: 1
itd. itd. ... ... ...
atletika 2 / 2 / 2 / /
TV              
računalnik              
itd.              

Na tak način lahko ugotovim, ali se čas, ki ga porabim za določene stvari, ujema s cilji, ki sem si jih postavil v življenju. Če bi na primer želel postati dober športnik, gotovo ne bi bilo dovolj, če bi treniral enkrat na mesec pol ure.

Ko se navadim zapisovanja svoje dnevne dejavnosti za nazaj, postopoma prehajam k načrtovanju aktivnosti, kar mi pomaga, da bolje izkoristim čas in opravim vse potrebno. Naučim se predvidevati, koliko časa potrebujem za učenje, za druge obveznosti, pa tudi za tisti del dneva, ko se moram odpočiti in sprostiti.

Ko postanem gospodar svojega časa, dobim občutek, da obvladujem svoje življenje. Moja učinkovitost je večja. Nisem pod stresom.

Bolj ko čas načrtujem, bolje ga izkoristim, in bolj sem zadovoljen s seboj.

Še nekaj: Kadar se učim, je dobro, da o snovi v resnici tudi razmišljam. Bolj hiter bom in bolj učinkovit. Preveč časa in energije porabim, če med učenjem premišljujem o drugih stvareh, bojaznih, težavah, se prepuščam sanjarjenju ...

Prav tako med učenjem ni koristno razmišljati, kaj bi lahko naredil včeraj in kaj bom delal jutri. Izkoristim ta trenutek in današnji dan!

Z zaupanjem začenjam svoje delo

Tjaša sedi v svoji sobi. Na mizi pred njo ležita odprta zvezek in učbenik iz fizike. Tjaša lista po neki reviji in zbira pogum, da bi se začela učiti. Po glavi se ji podijo misli: "Nikoli se ne bom naučila fizike, pretežko je zame!..." Niti poskusi ne, da bi videla, ali morda le ne razume snovi. Že vnaprej je prepričana, da ne bo zmogla.
Toda to se ji ne dogaja samo pri fiziki. Pogosto se začenja učiti s skrbjo in strahom. Ker si ne zaupa dovolj, večkrat hitreje odneha tudi tam, kjer bi se z lahkoto naučila ali zanesljivo rešila nalogo. Med učenjem ni zbrana, obremenjuje se s tem, kako bo naslednji dan v šoli.

Tudi Lara si ne zaupa dovolj, čeprav je odličnjakinja. Prepričana je, da mora vsako nalogo opraviti več kot odlično, da se mora naučiti vse, čisto vse, kar piše v knjigah - skoraj še vejice in pike. Strokovno bi rekli da je perfekcionistka. Prevelika zahtevnost do sebe Lari onemogoča sproščeno delo. Zato porabi za učenje preveč časa. Veliko čas ji gre v nič preden sploh začne, saj je negotova in že vnaprej prepričana, da ne bo dovolj dobro naredila. To je še posebno očitno takrat, kadar mora napisati kakšen referat ali projektno nalogo.

Ko bom verjel, da zmorem dokončati začeto delo, bom zares delal učinkovito. Tudi v šoli si lahko pomagam tako, da si zaupam.

Preden začnem pisati test, ne mislim na podatke, ki jih nisem najbolje utrdil, prav tako ne mislim na možnost, da se bom zmotil, da bom kaj pozabil... Takšno negativno razmišljanje mi jemlje samozavest in povečuje strah. Bolje je, da realno pomislim: "Učil sem se, vadil sem ..., nekako bo že šlo!"

Vztrajam pri delu

Vztrajnost je pomembna značajska poteza. Pomeni lastnost, da smo vztrajni in vzdržljivi na poti do cilja.
Vztrajam pri svojih obveznostih, interesnih dejavnostih...
Vztrajam tudi tedaj, ko naletim na težave. Prav vztrajnost mi pomaga, da kljub oviram pridem do želenega cilja. Dosežen cilj pa mi utrjuje samozavest.

Ne odlašam

V neki raziskavi, narejeni na srednješolcih, starih med 15 in 18 let, sta skoraj dve tretjini dijakov odgovorili, da jim je pri učenju najtežje začeti, "spraviti se k delu". Nekateri odlašajo skozi ves dan in začnejo z učenjem šele zvečer, ko so že utrujeni, predvsem pa jim zaradi odlašanja zmanjka časa celo za najnujnejše šolsko delo.

Odlašanje je lahko vzrok za slab učni uspeh, povzroča pa tudi nezadovoljstvo s seboj, stisko in potrtost.

Če želim imeti občutek, da obvladujem svoje življenje, je pomembno, da se znam hitro lotiti svojih nalog, obveznosti - da ne odlašam. Tako bom tudi veliko bolj učinkovit.
Bolj ko odlašam, teže se lotim dela in vedno manj časa mi ostane, da bi začeto delo lahko uspešno dokončal.

Miha obiskuje zadnji razred osnovne šole. Ko pride po pouku domov, gre najprej v dnevno sobo, leže na fotelj in z daljincem v roki preizkuša, če je na katerem TV kanalu kaj zanimivega. Brez posebnega zanimanja preklaplja sem in tja. To traja dobro uro. Nato gre v svojo sobo, posluša glasbo in čaka, da se starša vrneta iz službe. Ko sliši odpiranje vrat, pride v kuhinjo in počaka, do kosila. Potem ga navadno mama začne priganjati k učenju, zato se umakne v svojo sobo. Tam ugotovi, kaj vse bi moral narediti. Zdi se mu veliko in ne ljubi se mu začeti. Vse skupaj še za nekaj časa odloži in sede k računalniku. Skrb, ki se počasi javlja, preganja z zanimivo igrico. Malo se pojavi še na IRC-u in je že večer. Zvečer je slabe volje. Na hitro poskuša opraviti najnujnejše stvari za naslednji dan. Zmanjka mu časa, da bi lahko naredil vse.

Če vem, da se težko pripravim k učenju ali delu, skušam ugotoviti, kaj bi mi pomagalo, da bi prej začel.

Najti moram tisto, kar bo delovalo pri meni. Mogoče bo to:

  • pospravljena miza, ki si jo pospravim že prejšnji dan;
  • nagrada, ki si jo obljubim, če bom zaradi zgodnejšega začetka prej končal z učenjem. Za nagrado si privoščim nekaj, kar rad delam - klepet s prijatelji, vožnja s kolesom, glasba, branje ...;
  • lahko se odločim in premaknem začetek učenja na zgodnejši čas. Če sem bil navajen začenjati z delom okrog 16. ure, zavestno začenjam pol ure prej. Ob tem se pohvalim in si dopovedujem, kako sem močen, da to zmorem;
  • občutek zadovoljstva, ki ga doživim, ko premagam samega sebe (svojo pasivnost?);
  • lahko najdem kakšen čisto svoj način, ki mi bo pomagal;
  • pomaga tudi, če si dopovem, da delo vendarle kar nekako steče, ko enkrat začnem. Torej - začnem!

 

Razvijam svoje sposobnosti in interese

Ljudje smo enkratni in neponovljivi tudi zato, ker imamo tako različne sposobnosti in talente, ker se zanimamo za toliko različnih stvari. Vsak ima talente na nekem področju, le odkriti jih mora.

Lahko sem sposoben za jezike, za matematiko, za glasbo, šport, risanje..., lahko se zanimam za modeliranje, planinarjenje, astronomijo, navtiko..., lahko sodelujem v plesni skupini, kot animator veroučnih skupin, v različnih društvih ...

Dobro je, da spoznavam svoje sposobnosti in interese, ter naredim nekaj za to, da jih še razvijem. Na področjih, kjer sem nadarjen, lahko postanem posebno uspešen. Sprejemam pa tudi področja, kjer sem šibkejši in jih poskušam izboljšati. Zaupam si, kadar se lotim reševanja različnih nalog ali problemov. Čutim, da zmorem uresničiti zastavljene cilje.

Na tak način osebnostno rasem, sem bolj učinkovit in bolj zadovoljen s seboj.

Spoznavam, da se iz napak lahko nekaj naučim

Najprej moram vedeti, da imam pravico delati napake. Napake so dokaz, da sem bil aktiven. Kdor ničesar ne dela, pač ne more delati napak!

Zato se ne obtožujem preveč, kadar naredim kaj narobe. Tudi ni potrebno, da iščem izgovore in opravičila za svoje napake.

Na napako poskušam gledati kot na priložnost, iz katere se lahko nekaj naučim.

Izumitelj Thomas A. Edison ni izumil žarnice s prvim poskusom. Doživljal je neuspeh za neuspehom. Nekoč mu je prijatelj rekel: "Edison, zakaj ne odnehaš? Doživel si že tisoč neuspehov!" Edison pa je odvrnil: "Ne, nisem doživel tisoč neuspehov! Ravno nasprotno. Uspešno sem izločil tisoč zamisli, ki ne delujejo."

Tudi Henry Ford je nekoč dejal: "Napaka je edina pot do bolj inteligentnega začetka."

Kako se učim iz napak?

  • Dobro razmislim o situaciji, v kateri sem bil neuspešen.
  • Poiščem razloge, ki so bili krivi za moj neuspeh.
  • Najdem nove načine, kako bom lahko uspešneje ravnal v podobnih situacijah.

 

Natisni