Ne izogibam se problemom, poskušam jih reševati - 4. korak do boljše samopodobe

Reševanje težav je bolj uspešno takrat, kadar se usmerimo v problem in ga skušamo premagati. Manj uspešno pa je v primerih, ko se usmerjamo le v to, da bi sprostili čustveno napetost, ki se pojavi ob problemu. Če na primer ob konferenci dobim grajo, ne bom nič naredil za izboljšanje ocene le z jokom, z obtoževanjem učitelja, z grobim vedenjem doma, z zapiranjem vase ... Pogosto nam takšno vedenje težave le še poveča, resnični problem pa ostane.

Lahko se učim spoprijemati z življenjskimi problemi:

  • Problem spremenim v izziv. Trudim se ga videti kot priložnost za razvoj in osebnostno rast, ne pa kot grožnjo.
  • Zaupam si in se usmerim v problem. Aktivno se lotim v reševanja problema, z željo, da pridem do cilja.
  • Ko se spopadam s svojimi problemi, se v meni utrjuje zavest, da lahko sam obvladujem svoje življenje. Nisem list, ki ga veter nosi sem in tja.

Kako pristopim k reševanju problema?

  • Prepoznam, ugotovim in poimenujem problem.

Grozi mi graja pri nekem predmetu.

  • Iščem čim več možnih rešitev problema:
    • obnašal se bom, kot da mi je vseeno
    • poiskal bom inštruktorja;
    • prosil bom za pomoč sošolce;
    • izostajal bom od pouka pri tem predmetu;
    • presedel se bom v zadnjo klop, da bom čim dlje od učitelja;
    • pogovoril se bom s starši in jih prosil za nasvet;
    • razredniku bom zatožil krivičnega učitelja;
    • prenehal bom hoditi v šolo;
    • prosil bom šolskega svetovalnega delavca ali učitelja, da mi
    • pove, kako naj se učim;
    • med urami bom ignoriral učitelja;
    • svoje težave bom utapljal v alkoholu ali jih zavil v dim trave;
    • začel si bom bolje organizirati čas in se več učiti.
  • Med možnimi rešitvami izberem tiste, ki so dobre, smiselne.

V tem primeru bi bile dobre te rešitve:

    • poiskal bom inštruktorja;
    • prosil bom za pomoč sošolce;
    • pogovoril se bom s starši in jih prosil za nasvet;
    • prosil bom šolskega svetovalnega delavca ali učitelja, da mi pove, kako naj se učim;
    • začel si bom bolje organizirati čas in se več učiti.
  • Pri vsaki od izbranih možnih rešitev ocenim, kakšne bi bile njene pozitivne in kakšne negativne posledice.

Rešitve in presojo si lahko zapišem, saj se bom tako še laže odločil, katero bom na koncu izbral.

Če presodim prvo dobro možno rešitev: "poiskal bom inštruktorja", ugotovim, da ima zame dobre posledice: inštruktor mi bo snov dobro razložil, hitreje bom snov razumel, kot če bom delal sam, veliko možnosti imam, da bom oceno popravil ...

Slabe posledice: porabil bom veliko časa za pot do inštruktorja in nazaj, inštrukcije so zelo drage, preveč se bom zanašal na inštruktorja in bom sam premalo aktiven...

Za vsako rešitev posebej ugotavljam, katerih posledic je več, dobrih ali slabih. To mi pomaga pri končni odločitvi.

  • Odločim se za eno ali več dobrih rešitev problema, ki bo zame najboljša.

Morda bi se v opisanem primeru odločil za ti dve rešitvi:

    • prosil bom šolskega svetovalnega delavca ali učitelja, da mi pove, kako naj se učim;
    • začel si bom bolje organizirati čas in se več učiti.
  • To, za kar sem se odločil, uresničim.

/Pogledam še nasvete pri drugem koraku do pozitivne samopodobe: Postavljam si cilje in si prizadevam, da bi jih dosegel/

  • Ugotavljam, ali je bila rešitev v resnici dobra, ali me je pripeljala do rešitve problema.

 

Natisni