Mišljenje

Kako naj rešim problem?
Ko se znajdemo v novem položaju, v katerem bi radi kaj dosegli, moramo uporabiti zmožnost, ki ji pravimo mišljenje. V tem primeru naši možgani odrinejo informacije, ki nam jih pošiljajo čutila, poskušajo zadržati čustva in usmerijo vso energijo v centre za razmišljanje. Temu dogajanju pravimo osredotočenje – koncentracija, ki je podobna pozornosti (glej spoznavanje, zaznavanje), vendar sedaj možgani odrinejo vse zaznave, da bi se lahko v celoti ukvarjali samo s problemom.

Živali in mali otroci uporabljajo predvsem nebesedne oblike mišljenja. Oglejmo si primer: pes bi zelo rad prišel iz ograjenega vrta, saj je na drugi strani ograje drug pes; nekaj časa se zaganja v ograjo in jo poskuša preskočiti ali splezati pod njo, nenadoma se obrne in steče naokrog do vrat in se od tam vrne na drugi strani ograje. Ali drugi primer: majhen otrok ve, da je na visoki polici zanimiva igračka, ki je ne more doseči; čez čas porine pod polico stol, spleza nanj in igračko doseže. V obeh primerih je bilo potrebno mišljenje, da sta bili oviri – ograja in višina -premagani.

Večinoma si ljudje pomagamo z besednim mišljenjem. Za razliko od opisanih primerov, v katerih je bilo med v procesom mišljenja najbrž prisotno tudi kombiniranje sličic v glavi, je besedno mišljenje bolj splošno – abstraktno.

Mišljenje lahko razdelimo na več korakov:

  • določimo problem – v čem je težava,
  • iščemo možne rešitve – ali jih poznamo sami, jih pozna morda kdo, ki se je v podobnem položaju že znašel, ali so morda zapisane v knjigah ali revijah,
  • izberemo najustreznejšo rešitev,
  • preverimo, ali je rešitev rešila problem.

V šoli od nas pogosto zahtevajo, da rešujemo različne probleme. V šolski nalogi dobimo navadno taka vprašanja, na katera še nismo odgovarjali. Obenem tudi drži, da smo v pripravah na to šolsko nalogo slišali podobna vprašanja in reševali podobne naloge. Sedaj se moramo spomniti, katera pravila bi v tem primeru lahko uporabili. Pri angleščini se moramo spomniti, kako tvorimo čase, katere izjeme moramo upoštevati, kdaj uporabljamo kateri čas. Pri analizi stavkov pri slovenščini se najprej vprašamo o stavčnih členih, jih podčrtamo in si nato za vsakega postavimo še vsa vprašanja in nanje odgovorimo. Pri matematiki ugotovimo, katere formule bomo potrebovali za rešitev naloge, katere matematične operacije bomo morali izvesti, kakšen je vrstni red teh operacij in nato še natančna izpeljava računanja. Pri vseh šolskih predmetih moramo osvojiti veliko informacij, a za najvišjo oceno jih moramo znati uporabiti na nov način. V teh primerih problem – vprašanje postavi učitelj, delne ali celotne rešitve smo se naučili iz zvezkov ali knjig (malo je pravilnih rešitev, ponavadi le ena), natančnost rešitve pa preveri učitelj. Iz tega sledi, da sta učencem prepuščena samo iskanje rešitev in izbor rešitev. Dobimo tudi napačen občutek, da ima vsak problem eno samo rešitev. Druga napačna predpostavka, ki jo daje takšen način mišljenja je, da poznamo rešitve za vse probleme.

V življenju si moramo sami postaviti vprašanje in tudi sami preveriti, ali je rešitev, ki smo jo poiskali, težavo tudi rešila.

Za ustvarjalno mišljenje je značilno, da poiščemo drugačno rešitev težave (čeprav že poznamo nekaj rešitev za to težavo), ali pa izberemo doslej še neznano pot za rešitev težave. Problem je lahko: kako pobarvati svojo sobo, kako ilustrirati šolsko snov, kako speči pecivo, kako pridobiti prijatelje. Povsod imamo več možnosti za ustrezno razrešitev problema.

Kadar se spopademo s povsem novo težavo, ki je ni še nihče rešil, lahko mine zelo veliko časa (tudi nekaj desetletij), preden se dokopljemo do rešitve. V teh primerih gre za težka znanstvena ali umetniška vprašanja, ki jim človek posveti celo življenje. Včasih se nam porodi rešitev kar nenadoma, ne da bi o problemu razmišljali. To kaže, da smo se s problemom ukvarjali nezavedno – rešitev se lahko pojavi v sanjah, ali kot nenaden preblisk – uvid. Pri naših vsakdanjih težavah se raje ne zanašajmo na sanje oziroma nenadne uvide, saj ne pridejo takrat, ko si jih želimo, ampak po dolgotrajnem in neučinkovitem razmišljanju, ki smo ga zaradi jalovosti že opustili.

Marsikdaj se trudimo najti rešitev, vendar se ves čas ukvarjamo z enimi in istimi rešitvami. Pademo v »zaprt miselni krog«, ki ga ne moremo zapustiti. Bolj ko razmišljamo, bolj smo prepričani, da ni nobene rešitve. V takih primerih je dobro, da reševanje tega problema odložimo za nekaj časa ali poskušamo pogledati nanj s povsem novega zornega kota.

Natisni