Izražanje čustev

Z opazovanjem ljudi in živali lahko prepoznamo njihovo čustveno stanje.Vemo, da je pes, ki maha z repom, vesel; mačka, ki maha z repom, je jezna. Že pri dojenčkih lahko ugotovimo, če so veseli, saj se smejejo, a kadar jim kaj ni všeč, jočejo. Ko odraščamo, se naučimo kazati čustva tudi na bolj prefinjene načine. S pokončno dvignjeno glavo, z rameni, pomaknjenimi nazaj, in z zravnano držo kažemo svoj ponos; s sklonjeno glavo, z rameni, upognjenimi naprej, in s sklonjeno držo izražamo žalost. Ko so kotički naših oči in ust privzdignjeni, naše zenice široke, kažemo sogovorniku, da nam je všeč; ko imamo oči in ustnice stisnjene, zenice ozke, lahko sogovornik ve, da nam ni všeč.

Svoje razpoloženje lahko kažemo tudi z barvo naših oblačil, naših predmetov ali bivališča. Svetle barve navadno kažejo na prijetno razpoloženje, temnejši odtenki pa na slabo razpoloženje.

O svojem razpoloženju lahko tudi govorimo ali pišemo in na ta način izrazimo čustvo.

Pri vzburjajočih čustvih nastopijo telesne spremembe, denimo povečan krvni pritisk, pospešen utrip srca, pospešeno dihanje, napete mišice, več sladkorja v krvi, povečano znojenje… Kadar nas prežemajo pomirjajoča čustva, so telesne spremembe ravno obratne.

Natisni