Ena sama nadloga. Ali je kaj dobrega v puberteti?

Včasih imam občutek, da je puberteta ena sama nadloga. Od mozoljev do menstruacije, pa še cel kup reči, ki naj bi jih počela samo zato, ker sem že skoraj odrasla. Ali je kaj dobrega v puberteti?

 

Poleg telesnih sprememb, ki so res najbolj vidne in lahko tudi zelo neprijetne, v puberteti pride do velikih čustvenih nihanj. V nekem trenutku se počutimo povsem vzneseno, v naslednjem pa že čisto pobiti in na tleh. Vzrok tiči deloma v naših možganih, deloma pa do tega pride zaradi hormonskih nihanj, ki so v tem obdobju bolj izrazita.

 

Sama vidim veliko dobrega v puberteti, čeprav pa priznam, da tudi moja puberteta ni potekala povsem gladko in brez pretresov. Tako da zelo dobro razumem občutek, da bi raje odrasla brez pubertete. Žal – ali pa na srečo, nam je narava dala puberteto kot priložnost, da odrastemo, se osamosvojimo in samostojno sledimo svojim sanjam.

 

Pogumni, neustrašni … kot Indiana Jones ali Pika Nogavička

 

V telesnem razvoju pride do izrazite rasti in zorenja telesa, česar smo si kot majhni otroci vedno želeli. V duševnem razvoju pa je včasih spremembe nekoliko težje opaziti. Najstniki so zaradi svoje impulzivnosti, spontanosti in odkritosti, ki so vezane na prefrontalno možgansko skorjo, in svoje neustrašnosti, vezane na amigdalo (»center za strah« ali »sedež čustev«), in svojo željo po novem, neodkritem lahko pravi navdih nam, odraslim. Najstniki so zaradi delovanja svojih možganov velikokrat kot Indiana Jones ali Pika Nogavička. Pogumni, neustrašni, sprejmejo tveganje, se družijo s sebi enakimi, kršijo pravila družbe in ne upoštevajo avtoritete, so telesno izredno zmogljivi, ne spijo veliko.

 

In vendar si odrasli želimo, da bi se najstniki vedli drugače: bolj varno, bolj odgovorno, manj tvegano. Odrasli imamo namreč različne izkušnje s svetom. In ne, niso vse izkušnje lepe in krasne. Pravzaprav nas je odrasle strah, kaj če vse ne bo šlo gladko; kaj, če se našemu najstniku zgodi kaj groznega in hudega. V skrbi zato včasih ravnamo preveč zaščitniško ali pa  obremenjujemo najstnika z nerazumnimi zahtevami. Včasih pa imamo v svojih skrbeh prav in si želimo, da bi morda celo bolj »težili« in vztrajali v svojih zahtevah. Težko si odpustimo, če gre z našimi najstniki kaj narobe.

 

Prijatelji, vrstniki, starši in drugi podporniki

 

Puberteta je res velik izziv za vse. Ker so na poti samostojnosti in osamosvajanja, ki ni lahka, izjemno pomembni odnosi, ki jih gradimo z drugimi, nam bo skozi puberteto lažje »prebroditi«, če bomo imeli ob sebi prijatelje – vrstnike in tudi odrasle, s katerimi se razumemo. S temi za nas pomembnimi osebami se trudimo vzdrževati stike in jih nadgradimo v enakovreden in enakopraven odnos odraslih, ko se najstništvo zaključi z odraslostjo. Pot sicer ni lahka, je pa vredna truda. Zato: »Srečno skozi puberteto!«

Natisni