Ameriška konstrukcija vitkosti

Med leti 1890 in 1910 se je v Ameriki začela bitka proti debelosti, se skozi dvajseto stoletje stopnjevala in traja še danes. Vprvi polovici 20. stoletja sta lepotne ideale začela krojiti ameriška industrija in Hollywood. Ameriške lepotice so se pojavile na filmskem platnu. Tudi vedno bolj razširjeni množični mediji, predvsem tiskani mediji s slikami in prodajni katalogi, so omogočili, da so se poenoteni standardi lepote in mode razširili iz ZDA tudi drugod po Zahodu. Z nadaljnim razvojem in prodorom množičnih medijev se ti ideali vsiljujejo po vsem svetu. Od dvajsetih let 20. stoletja naprej se standardi ženskih telesnih oblik na Zahodu naglo spreminjajo. Omeniti velja vsaj nekaj trendov: modo t.i. nedoraslih deklet v dvajsetih letih dvajsetega stoletja in njen predadolescentni ideal telesa "brez" prsi in bokov; trend globokih dekoltejev (in podloženih modrčkov), zelo ozkih pasov (in steznikov), širokih bokov (in visokih pet) v petdesetih (spomnimo se Marilyn Monroe); ekstremne vitkosti, ki jo je predstavljala trlica Twiggy v šestdesetih; manije fitnessa v poznih sedemdesetih in v osemdesetih, ko je ženski telesni ideal zapovedal čilo, čvrsto, prožno - mišičasto postavo (pomislimo na Jane Fonda); "heroinske elegance" v drugi polovici devetdesetih (podhranjenih manekenk iz klinik za motnje hranjenja, ki so jim nadeli videz tipičnih uporabnikov heroina). Slike povedo več kot besede - prevladujoči telesni ideal določenega družbeno-zgodovinskega obdobja ni nekaj samoumevnega, temveč gre za konstrukt z bolj ali manj omejenim rokom trajanja. Ta konstrukt ponavadi vsaj na simbolični ravni služi določenim družbenim ideologijam. Na primer: Twiggy je zaradi svoje hipervitkosti predstavljala nasprotje materinskosti, osvoboditev od domačnostne in reproduktivne usode. Ni naključje, da je postala model leta ravno v obdobju, ko so bile ženske s kontracepcijsko tabletko osvobojene povezave med spolnostjo in materinskostjo.

Natisni